Praznik vesak budisti po vsej Aziji praznujejo v času polne lune v maju.

Za goro Kailaš v zahodnem Tibetu, ki jo istovetijo tudi z mitično goro Semura, so ljudje osrednje Azije v starodavnih časih verjeli, da je središče vesolja. Za domorodno kulturo Bon iz Tibeta je Kailaš sveta gora. Za hinduiste predstavlja Šivin prestol. Nekateri verjamejo, da je to mesto, kjer maja vsako leto poteka velik duhovni praznik vesak.

Film The Wesak Festival: Moon of the Buddha, ki ga je leta 1980 produciral Albert Falzon, opisuje dolino v senci gore Kailaš kot verjetni kraj tega dogodka.

V knjigi The Dalai Lama: My Tibet avtor Galen Rowell pravi, da ljudje v karavanah prihajajo k piramidasto oblikovani gori Kailaš že od davnih časov, da bi se na kolenih poklonili na njeni sveti zemlji. Verjamejo: če se bo njihovo telo dotaknilo vsakega centimetra svete poti okrog gore, bo to očistilo njihovo karmo in jim prineslo razsvetljenje. Iz vse Azije prihajajo tako religiozni kot nereligiozni.

Lame iz zelo spoštovane sekte rdečih klobukov je v Falzonovem filmu mogoče videti s tako dolgimi trobentami, da jih morajo nasloniti na ramena drugega meniha, če hočejo nanje igrati. Potovanje do svetega mesta je izziv že samo po sebi. Gora Kailaš – Kangrinpoče po tibetansko – in sveto jezero Manasarovar, kjer se romarji simbolično umijejo, preden stopijo na sveto pot, sta za budiste princip matere in očeta, ki predstavljata sredstva za dosego razsvetljenja. Praznik vesak budisti po vsej Aziji praznujejo v času polne lune v maju. Vendar pa točna lokacija tega globoko duhovnega dogodka v zahodnem Tibetu še ni bila dognana.

Alice A. Bailey in C. W. Leadbeater opisujeta, da praznik poteka v dolini v obliki vratu steklenice, ki je pokrita z grobo travo in obdana z gorami, pokritimi z drevesi, na severni strani Himalaje, približno 650 km zahodno od Lhase. Leadbeater je omenil tudi bližnje jezero, kjer se romarji umijejo, preden stopijo v dolino.

Ob tem svetem dogodku v Tibetu Buda preda energijo iz Šambale Zemlji. Med obredom, ki traja približno pol ure in je na Zahodu poznan pod imenom vesak, na Vzhodu pa kot Sakadava, se skupina velikih bitij, Poznavalcev rase, zbere na severovzhodnem koncu doline pred ploščato skalo, na kateri počiva z vodo napolnjena kristalna čaša. Tri vodje oddelkov Hierarhije – Manu, Kristus Maitreja in Mahačohan – in Mojstri sedmih žarkov se med petjem starodavnih verzov v jeziku pali premikajo s simboličnimi kretnjami.

Na vrhuncu obreda Mojstri in njihovi učenci, razvrščeni v skupino, oblikujejo peterokrako zvezdo z Maitrejo, ki stoji na vrhu, in je obrnjen proti oltarnemu kamnu. V trenutku, ko nastopi polna luna, se pojavi Buda v obleki žafranaste barve in sedi s prekrižanimi nogami. Najprej se pojavi kot majhna pika na nebu. Leadbeater nato opisuje Budo, ki polagoma postane velikanska postava s sijočo auro, iz katere izžarevajo ultramarinsko modra, nato zlato rumena, temno rdeča, bleščeče sivo bela in škrlatna barva z briljantnimi zelenimi in vijoličastimi žarki, ki izhajajo iz tega področja luči. Te barve so v prastarih budističnih tekstih opisane kot Budova aura. To bleščeče bitje lebdi nad kristalno čašo in nad tremi velikimi gospodi. Takrat Maitreja intonira mantro, ki se uporablja samo ob tem prazniku.

To je ključni dogodek duhovne vitalizacije človeštva – energije iz Šambale, ki se prevajajo prek Bude, sprejme Maitreja kot predstavnik človeštva. Maitreja nato vzdigne in blagoslovi vodo, medtem ko udeleženci obreda pridejo drug za drugim bliže in v požirkih pijejo vodo. Romarji, ki prihajajo tudi iz srednje Azije, prinesejo svoje steklenice za vodo, da bi sodelovali pri tem blagoslovu. Obred se konča, ko Buda dvigne desnico v blagoslov, nato pa se počasi umakne in kmalu je videti le še kot majhna pika na nebu.
Tega obreda se živo spominjajo nekateri ljudje, ki so mu bili priča v sanjah. Pristnost teh doživetij je opisala Alice Bailey, ki je v presledku sedmih let o tem sanjala dvakrat.

Baileyeva v Esoteric Psychology II navaja, da je združen napor učencev pri duhovni pripravi – pred vesakom in po njem – največjega pomena. Videti je, da je to velja še posebej zdaj, ko vstopamo v novo tisočletje. Globalno gibanje k bratstvu, pravičnosti in svetovnemu miru je zelo močno in priložnost, ki jo predstavlja vesak, je izredna. To je tako, kot da bi bila avtocesta luči dostopna za velik izliv energije iz Šambale.

Vsakdo od nas lahko v načrtu sodeluje tako, da v meditaciji pripravlja sebe kot prenosnika novih energij, ki so predane prek Velikih avatarjev: Duha miru in Avatarja sinteze. Alice Bailey predlaga, da bi morali biti takrat služiteljsko naravnani in predani temu, kar bo duša razodela in kar nas bo naredilo koristne za načrt. Baileyeva tudi predlaga, da bi se morali učenci notranje pripraviti vsaj dva dni pred tem izrednim dogodkom in dva dni po njem. Na dan polne lune bi morali “pozornost stalno držati v luči”.

Mojstri in “Učitelj angelov in ljudi” pričakujejo učence ne glede na njihovo razumevanje, če so se le pripravljeni žrtvovati za pomoč človeštvu in prek vsega leta igrati svojo vlogo v ustvarjanju velikega bazena energije za dobro vsega sveta. Uporaba Velike invokacije, ki je bila leta 1945 predana človeštvu prek Alice Bailey, invocira te višje energije najmočneje v skupinski obliki, predvsem pri transmisijski meditaciji, in je pri tem procesu izjemno koristna.
Avtor: Josephine Harrison
www.share-international.net