* 14.10.2011 – Potovanje k resnici – Archangel Michael

mihael1
Kanlizirano skozi Natalie Glasson 10/10/11
Z vami želim deliti zgodbo, da vam skoznjo  prenesem svoje napotke in modrost  v tem  času vaše rasti.
Na Zemlji se je pojavila duša, tako čudovita, močna in sijoča duša  v svojem fizičnem telesu.  Imenovali jo bomo Joseph in dopustili, da dobi moško fizično obliko. Joseph je sedaj popolnoma odrasel in porabi veliko časa  za odkrivanje in učenje o svetu, ki obstaja na Zemlji. Luč, ki je bila tako žareča ob njegovem rojstvu, še vedno ostaja, toda Joseph se nič več ne zaveda tega dela svojega bitja. Njegov um in aura sta se napolnila z  idejami drugih, z željami in zmedo. Joseph čuti, da nekaj manjka v njegovi stvarnosti. Hrepeni po nečem, toda ne more natančno določiti, kaj tako zelo pogreša.  V sebi čuti žalost celo takrat, ko je srečen in misli, da se počuti dobro.
Joseph se odloči, da mora  pobegniti in poda se  na pot, ne da bi vedel, kam gre  in kaj bo delal, toda svoboda mu prinese  občutek veselja in navdušenja.   Odloči se kljub želji po  potovanju,da kjerkoli bo hodil, hoče biti odvisen samo od sebe. Prične pripravljati prtljago, ne da bi vedel, kako dolgo bo zdoma ali kam sploh gre. Vzame veliko kosov oblačil in orodja, ki naj bi mu pomagalo preživeti in celo knjige, da ga bodo zabavale na njegovem potovanju. Svoj dom zapusti otovorjen s prtljago, toda ne čuti njene teže, saj ga navdušenje vodi naprej. Ker verjame, da bo vse te stvari potreboval, se mu zdi prtljaga izredno lahka. Svojo pot začne v poskočnem koraku. Ni prepričan, kam gre, vendar se odloči biti ustvarjalen v svojih odločitvah.
Postopoma torbe postanejo breme.  Njegovo navdušenje izginja in začne preklinjati prtljago in sebe, ker jo je vzel s seboj.  Nič več se ne počuti svobodnega, temveč vezanega, prav tako kot se je počutil takrat, preden je odšel.  Sede in začne brskati po svojih torbah. Odmetava stran nepotrebne reči,  dokler mu ne ostane le majhna torba, ki vsebuje osnovne stvari za preživetje.  Svoje nepotrebne reči pusti pred  neznanimi vrati s sporočilom,  v katerem pove, naj obdržijo, kar želijo, ostalo pa delijo z drugimi.  Njegovo navdušenje spet zraste.  Po dolgem dnevu ustvarjalnih odločitev se znajde ob reki in se odloči počivati naslonjen na  drevo.  Ven privleče svojo knjigo in začne brati ter popolnoma vstopi v fantazijski svet knjige.  Veter si začne utirati pot skozi drevesa ob bregu reke  in odpihne knjigo po tleh. Joseph pusti knjigo in se stisne v topla oblačila.
Josephu je ostalo zelo malo stvari in dan prerašča v temo. Začenja se spraševati, zakaj je hotel pobegniti iz svoje realnosti, zakaj je mislil, da bo realnost, ki si jo ustvarja sedaj, kaj boljša od prejšnje. Še vedno se počuti, kot bi nosil mnogo prtljage,  mnogo bremen in se sprašuje, ali sploh obstaja zanj v Zemeljski realnosti kakšna lepota, svoboda  in navdušenje, ki bi ga  lahko izkusil. Veter si še naprej surovo  utira pot skozi drevesa, medtem ko  Joseph tesno objema svoje telo  in oblačila, da bi mu bilo toplo in udobno. Čuti, kot bi mu veter govoril, čeprav ni  slišal nobenega glasu.  Veter mu je pokazal, da je potrebno pustiti, naj se  vsa bremena odpihnejo od njega. Joseph  začne premišljevati o vseh stvareh, ki jih je storil in zaradi katerih se sramuje.  Nato samo pusti, da jih odpihne veter. Dalje  premišljuje o  časih, ko je čutil bolečino in žalost ter dovoli, da  vsa ta čustva in energetske rane odnese stran   val vetra.  Sprašuje se, kaj še vse bi moral pustiti od sebe in spozna, da mora poslati odpuščanje na valu vetra ljudem, ki jih krivi, ker so ga ranili ali so napačno ravnali z njim v preteklosti.  Dopusti sam sebi čutiti bolečino, biti prizadet. Istočasno  zazna svoje telo veliko lažje. Lahko  čuti žalost, ki je bila vedno v njem, kako se umirja.  Toda  veter  še vedno piha živahno okoli njega.  Sam sebe izzove, kaj je še ostalo, kar lahko pusti od sebe stran.  Spozna, da se je že odvezal od ljudi okoli sebe, čeprav se je šele podal na pot. Še vedno jih globoko ljubi, toda zdaj ve, če bi moral ostati sam, bi bil popolnoma srečen in bi lahko skrbel zase. Še vedno  tesno objema svoje telo in spozna nekaj, kar pritegne  njegovo pozornost. Mora  se  odpovedati samemu sebi. Mora  pustiti, da veter odnese stran vsa njegova zaznavanja sebe, ideje, ki si jih je ustvaril o sebi, slabe ali dobre, način, kako je govoril sam sebi, stvari, ki jih je ljubil ali sovražil o sebi, kakor tudi sanje in želje za prihodnost, ki jih je gradil v svojem umu pod vplivom svoje osebnosti in drugih ljudi. Počasi je začel spoznavati svoj tesen oprijem/navezanost na samega sebe fizično in energetsko.  Bil je vesel, ko so veliki kosi njega  odpadali stran in nestrpno je čakal, da vidi, kaj je ostalo.
Zlomil se je v poplavo solz, tako zelo je bolela izpustitev nekaterih idej o sebi, toda hkrati je bil napolnjen tudi s tako zelo veliko radosti in svobode. Spoznal je, da je celo svoje življenje čakal, da to doseže in da je to nekaj, kar bo nadaljeval dosegati v svoji prihodnosti.
Padel je v spanec in zaplaval v sanje o drevesu, ki je pognalo iz zemeljskih tal. Opazoval je, kako drevo raste in raste v močno in značajno. Drevo je bilo vezano na eno točko za vse svoje življenje, pa vendar je imelo  svobodo znotraj svoje realnosti. Nato se je še sam počutil kot drevo, ki je pognalo iz zemeljskih tal čisto poleg prvega drevesa. Lahko je čutil zaskrbljenost v svojem telesu, ker je rasel preblizu drugega drevesa. Postajal je višji in višji in njegova tesnoba je naraščala. Potem je veter še enkrat zapihal in ga spomnil, naj tesnobo izpusti in samo opazuje. Joseph je dopustil vetru, da odnese  tesnobe in skrbi  stran, na svoje začudenje  se je kot drevo začel združevati s prvim višjim drevesom. Ko je zdrsnil v energijo in zavest drevesa, je spoznal, da je prejel ogromno svobode v svoje bitje.  Čeprav se ni mogel premakniti z mesta, se je počutil močnega in osvobojenega bremen, čutil je jasnost v svojem  umu, srcu  in čustvih. Nič ga ni več vznemirjalo, razumel je, da mu ni treba biti  tak kot drugi ljudje, ne potrebuje tega, kar ustvarijo drugi. Lahko je samo on sam in srečen v realnosti, ki si jo ustvarja. Vedel je, da če bi se v njem povečale kakršnekoli energije, misli in čustva, ki bi hotele rušiti njegovo svobodo in mir,  lahko samo prosi  veter, naj to odnese stran, vse dokler je pripravljen to izročiti. Čuti hvaležnost, da lahko živi zadovoljno z mnogimi rečmi okoli sebe, ali pa samo z bistvenimi. Joseph tudi dojame,  da če začne deževati, snežiti ali padati toča, je še vedno lahko srečen in ti zunanji dogodki ne morejo uničiti miru, moči in svobode, ki obstaja v njem. Svoboda mu prinese veliko radost, ki ga  navda s še večjim pogumom za svoja prepričanja.
Svetlo sonce posije nanj, ki obstaja kot  drevo, vase vsrka  vso zavest prvega drevesa in zdaj  čuti izjemno celost in povezanost z vsem. Zdi se mu,  da sonce sije svetleje. Tako je, kot bi tisoče luči plesalo okoli njega. Predstavlja si  sebe, kako odpira  prsi svetlobi in dovoli, da luč steče v njegovo bitje.
Naenkrat se  prebudi iz sanj. Jutro je, on pa je spal vso noč naslonjen s hrbtom na drevo.  Svoje telo  čuti naelektreno in brneče od svetlobe. Sprašuje se, če so bile vse to
sanje, toda spominja se bolečine, ko je raziskoval svojo energijo.
Vedenje je prišlo iz njegove notranjosti: »Osvobodil si se vpliva človeške skupne zavesti. Dal si sebi svobodo, da misliš in čutiš, kakor želiš, ne iz svoje osebnosti ali vplivov drugih, ampak iz svoje lastne duše. Jaz Sem tvoja duša in tukaj sem, da te vodim naprej. Zdaj se podajva skupaj na pravo potovanje. V svojih sanjah si se združil z večjim drevesom, to sem bila jaz. Midva sva eno, Joseph. Opazuj svoje telo, kako je prepojeno z lučjo, opazuj svoje srce in um, odprta in jasna. Moja energija je vedno tu, kot prijatelj, da te vodi. Zapomni si, da nič na zemlji ne more ustvariti identitete zate. Tvoja resnična identiteta sta tvoja duša in Stvarnik. »
Joseph vstane in se pretegne. Počuti se drugače. »Kaj bova storila?« se  vpraša in odgovor se pojavi v trenutku.
Upam, da ste uživali v moji zgodbi. V njej je med besedami mnogo sporočil in idej za vas, da o njih premišljujete in jih vnesete v svojo realnost.  Na vas je, da  dovolite svoji lastni duši, da vam jih pokaže, kajti vsak človek lahko vidi nekaj drugega. Morda bi bilo koristno prebrati besedilo še enkrat in si zapisati vsa sporočila in modrosti, ki zorijo v vas. Verjamem, da je sporočilo primerno za obdobje, ki ga zdaj izkušamo na Zemlji in znotraj Stvarnikovega univerzuma.
Z Angelsko ljubeznijo, zaščito in podporo.
Arhangel Mihael
V slovenščino prevedla: Alenka Benčina

Comments are closed.