* 21.3.2012 – iz knjige “POGOVORI Z BOGOM 2″ – stran 108 – 117

pogovori-z-bogom-21
Stran 108
Če je spolnost tako čudovit del človeškega izkustva, zakaj toliko duhovnih učiteljev pridiga vzdržnost? In kako da je bilo toliko velikih učiteljev očitno samskih?
Iz istega razloga, kot je bilo za večino teh rečeno, da so živeli preprosto. Tisti, ki dosežejo visoko raven razumevanja, uravnovesijo svoja telesna poželenja s svojim duhom in dušo.
Tridelno bitje ste, in večina ljudi se doživlja kot telo. Po tridesetem letu pozabijo celo na um. Nehajo brati. Nehajo pisati. Nehajo učiti. Nehajo se učiti. Skratka, zanemarijo um. Ne negujejo ga. Ne širijo ga. Nič novega ne sprejmejo vase. In od sebe dajo samo toliko, kolikor je nujno treba. Um se ne hrani. Se ne prebuja. Zaziblje se v spanec, otopi. Vse storite, kar morete, da ga izključite. Televizija, filmi, šund. Počni karkoli že, samo ne razmišljaj, ne razmišljaj, ne razmišljaj!
Tako torej večina ljudi živi življenje na telesni ravni. Krmijo si telo, ga oblačijo, ga zalagajo z vsem potrebnim. Večina jih že leta in leta ni prebrala dobre knjige – se pravi knjige, iz katere bo se lahko česa naučili. Pač pa ti lahko na pamet povedo celoten tedenski televizijski program. V tem je nekaj nedopovedljivo žalostnega.
Resnica je pač ta, da večina ljudi kratko malo noče misliti. Volijo voditelje, podpirajo vlade in se pridružijo verstvom, ki ne zahtevajo samostojnega mišljenja.
»Olajšaj mi življenje. Povej mi, kaj naj storim.«
Večina si želi prav tega. Kam naj sedem? Kdaj naj vstanem? Kako naj pozdravim? Kdaj naj plačam? Kaj si želiš, da storim?
Kakšna so pravila? Kje so moje meje? Povej mi, povej, povej! Vse bom storil- samo nekdo naj mi pove!
Potem se jim vse zastudi, potem pride razočaranje. Držali so se vseh pravil, delali so, kot jim je bilo rečeno. Kaj je bilo narobe? Kdaj se je vtihotapila bridkost? Zakaj je šlo vse skupaj po zlu?
Po zlu je šlo tisti hip, ko SI zavrgel svoj um – najmogočnejše
ustvarjalno orodje, ki si ga kdaj imel.
Čas je torej, da se znova spoprijateljiš s svojim umom. Bodi njegov opotnik – tako samotno mu je brez tebe. Bodi njegov skrbnik – tako estradan je.
Nekateri med vami – pičla manjšina – dojema, da imate tako telo kakor um. ln ti s svojim umom lepo ravnajo. Toda celo med tistimi, ki poštujejo svoj um – in vse, kar mu pritiče – se jih je le malo naučilo ‘Porabljati več kakor desetino svojih umskih zmožnosti. Če bi vedeli, česa vsega je zmožen vaš um, nikdar ne bi nehali uživati njegovih udežnih sadov – in njegovih moči.
ln če misliš, da je število tistih med vami, ki so uravnovesili telo z umom, majhno – ti povem, da je onih, ki se vidijo kot tridelna bitja – kot telo, um in duh – komaj omembe vredno.
ln vendar ste tri delna bitja. Več ste kakor zgolj telo in več kakor zgolj telo in um.
Hranite svojo dušo? Ali jo sploh opazite? Jo zdravite ali ji škodujete? Rastete ali venete? Se širite ali krčite?
Je vaša duša prav tako osamljena kakor vaš um? Ali ni celo še bolj zanemarjena? ln kdaj je bilo zadnjič, ko ste čutili, da se je vaša duša izrazila? Kdaj je bilo zadnjič, ko ste vzkliknili od radosti? Napisali pesem? Glasbo? Plesali v dežju? Spekli pito? Karkoli naslikali? Popravili kaj, kar se je pokvarilo? Poljubili otročička? Podržali mačko k obrazu? Splezali na kakšen hrib? Goli zaplavali? Se sprehodili ob svitu? Zaigrali na orglice? Se pogovarjali do zore? Se dolge ure ljubili … na obali, v gozdu? Se pogovarjali z naravo? Iskali Boga?
Kdaj ste zadnjič sedli sami in v tihoti ter se potopili v najgloblje predele svojega bitja? Kdaj ste zadnjič prijazno pomahali svoji duši?
Če živite kot enoplastno bitje, vam začnejo po glavi bloditi samo še stvari, ki zadevajo telo: denar, spolnost, moč, imetje, telesni užitki in zadovoljstva, varnost, slava, pridobitništvo.
Če živite kot dvoplastno bitje, razširite svoja zanimanja tudi na zadeve uma, kot so tovarištvo, ustvarjalnost, iskanje novih misli in zamisli, ustvarjanje novih ciljev, novih izzivov in osebna rast.
Če pa živite kot tridelno bitje, naposled zaživite v ravnovesju s samim sabo. Vaša zanimanja tedaj zajamejo tudi zadeve duše, kot so duhovna identiteta, življenjski smisel, odnos do Boga, razvojni tok, duhovna rast in končna usoda.
Ko se nadalje razvijate in dosegate vse višje in višje ravni zavesti, uresničujete sleherni vidik svojega bitja.
Toda razvoj ne pomeni, da opuščaš nekatere vidike na račun drugih, ampak samo to, da si širiš obzorje; da se ne posvečaš več izključno enemu samemu vidiku, ampak se vzljubiš in začneš ceniti vse po vrsti.
Zakaj se potem toliko duhovnih učiteljev zavzema za popolno spolno vzdržnost?
Zato, ker ne verjamejo, da ljudje lahko dosežejo ravnovesje. Menijo, da je spolna energija – in energije, ki obdajajo druge posvetne izkušnje – premočna, da bi jo lahko zauzdali, jo spravili v ravnovesje z vsem drugim. Zato so prepričani, da je vzdržnost edina pot k duhovnemu razvoju, ne pa zgolj eden izmed njegovih možnih sadov.
Toda ali ni tako, da so se nekateri ljudje, ki so dosegli visoko duhovno stopnjo, vendarle odrekli spolnosti?
Ne v običajnem pomenu besede »odreči se«. To ni prisilno opuščanje nečesa, kar bi še vedno hotel, pa veš, da »ni dobro zate«. Gre bolj za spontano opustitev, odmik od nečesa – kakor če se mimo odrečeš drugemu kosu posladka. Pa ne zato, ker sladica ne bi bila dobra. Niti zato ne, ker ni dobra zate. Marveč zgolj zato, ker je imaš – pa naj je še tako slastna – čisto dovolj.
Če se lahko navezanosti na spolnost otreseš na ta način, to še ne pomeni, da se ti je kdaj spet ne bo zahotelo. Ali pa tudi ne. Morda se sploh nikdar ne odločiš, da »je imaš dovolj«, in boš to izkušnjo stalno hotel doživljati, vendar v ravnovesju z drugimi izkustvi svojega bivanja.
S tem ni nič narobe. To je vse v najlepšem redu. Spolno dejavni ljudje nič težje ne dosežejo razsvetljenja in niso nič manj duhovno razviti kakor spolno nedejavni.
Razsvetljenje in razvoj od vas zahtevata le, da se odrečete zasvojenosti s spolnostjo, svoji globoki potrebi po tej izkušnji, svojemu silnemu vedenju.
To velja tudi za vašo obsedenost z denarjem, močjo, varnostjo, imetjem in drugimi telesnimi izkustvi. Le mirmo se ji odrecite – toda nikar vsega tega ne prezirajte. Le če boste cenili vse v življenju, boste izkazovali spoštovanje do tega, kar sem ustvaril. Preziranje življenja oziroma katerekoli njegove radosti – tudi najosnovnejše in najbolj telesne – je preziranje mene, Stvarnika.
Kajti če imate moje stvarstvo za ne sveto – za kaj imate potlej mene? Če pa imate moje stvarstvo za sveto, častite tudi svoje izkustvo njega- in s tem mene samega.
Tole ti povem: ničesar prezira vrednega nisem ustvaril- in, kakor je rekel vaš Shakespeare, nič ni »zlo«, če ga misel ne naredi takšnega.
Ob tem se mi poraja še nekaj drugih, poslednjih vprašanj o spolnosti. Je prav vsakršna oblika spolnosti, za katero se dogovorijo odrasli, primerna?
Ja.
Pa čeprav je še tako »prismojena«? Ali brez ljubezni? Ali celo istospolna?
Najpoprej si pridiva še enkrat na jasno, da ni ničesar, česar Bog ne odobraval.
Ne sedim tu, da bi sodil, in ena dejanja razglašal za dobro, druga za zlo.
(Kot sam veš, sem o tem precej izčrpno govoril že v prvi knjigi.) Glede tega, kaj ti na razvojni poti koristi, in kaj ne, se lahko odločaš ti sam.
Res pa obstaja nekakšno zelo splošno zasnovano vodilo, glede katerega se strinjajo malone vse razvite duše.
Nobeno dejanje, ki prizadene druge, ne vodi k hitremu razvoju. Drugo takšno vodilo pa je:
Ne odloči se za nobeno dejanje, ki zadeva drugega človeka, če ta ne privoli vanj oziroma se ne strinja z njim.
Premisliva zdaj v luči teh dveh vodil vprašanja, ki si jih ravnokar načel.
»Prismojena« spolnost? Hja, če nikogar ne prizadene in če vsi sodelujoči privolijo vanjo, kaj bi bilo potlej narobe z njo?
Spolnost brez ljubezni? O spolnosti »zavoljo spolnosti same« se razpravlja že od nekdaj. Kadarkoli slišim to vprašanje, me ima, da bi nekega dne stopil v kak prostor, kjer bi se trlo ljudi, in rekel: »Vsi, ki še nikoli niste spali z nekom, ki ga niste globoko, predano in za večno ljubili, dvignite roko.«
Samo tole ti rečem: Prav nič, kar delaš brez ljubezni, ti ne bo pomagalo k božjemu.
Vseeno je, ali gre za spolnost brez ljubezni ali za špagete brez ljubezni; če brez ljubezni pripraviš pojedino in jo brez ljubezni tudi poješ, zamujaš najlepši del izkušnje.
In ali je kaj »narobe«, če to zamudiš? Tudi tu »narobe« ni najbolj umesten izraz. »Neustrezen« ali pa »nič prida« bi bilo bližje, pod pogojem, seveda, da se želiš čim prej razviti v višje duhovno bitje.
Spolnost med istospolnimi? Toliko jih je, ki bi radi dopovedali svetu, da sem zoper homoseksualno spolnost oziroma vse, kar izhaja iz nje. Pa vendar ničesar ne obsojam, ne takšnih ne drugačnih vaših odločitev.
Ljudje tako radi izrekajo vrednostne sodbe – o vsem – jaz pa jim nekako kvarim veselje. Ne morem se jim namreč pridružiti v teh sodbah, kar zbuja nelagodje še zlasti pri tistih, ki pravijo, da izhajajo iz mene.
Pač pa opažam tole: bili so časi, ko so ljudje menili, da poročanje med ljudmi različnih ras ni le nepriporočljivo, temveč zoper božjo postavo. (Neverjetno, ampak nekateri še vedno tako mislijo!) Sklicevali so se na svoje Sveto pismo – kakor se nanj sklicujejo tudi, ko gre za vprašanja, ki zadevajo istospolno ljubezen.
Hočeš reči, da je prav, če se ljudje različnih ras poročajo med sabo?
Že samo vprašanje je popoln nesmisel, pa vendar ne tolikšen, kot je gotovost nekaterih ljudi, da je odgovor nanj »ne«.
So vprašanja v zvezi z istospolnostjo enako nesmiselna?
Sam se odloči. O tem ne sodim, kakor ne sodim o ničemer. Vem, a bi rad, da bi. Tako bi precej lažje živel. O ničemer se ti ne bi bilo treba odločati. Vse bi bilo že odločeno zate. Ne bi ti bilo treba drugega kakor ubogati. Uborno življenje, ni kaj, vsaj z vidika ustvarjalnosti ziroma samospopolnjevanja – a kaj bi s tem: glavno, da te nič ne muči.
Vprašal bi te še nekaj v zvezi s spolnostjo in otroki. Pri kateri starosti naj bi otrokom dopustili, da se zavedo spolnosti kot življenske izkušnje?
Otroci se prav dobro že od vsega začetka zavedajo sebe kot spolnih bitij – se pravi kot človeških bitij. Dandanašnji bi mnogi starši na vašem planetu najrajši videli, da tega sploh ne bi opazili. Če otrokova ročica zaide na »napačno mesto«, jo brž odmaknete. Če otročiček začne odkrivati zadovoljstvo, ki mu ga prinaša igračkanje z lastnim telesom, v grozi vijete z rokami – in nato s to »grozo« okužite še njega. Otrok pa se čudi, kaj neki takšnega je storil; mamica je vsa iz sebe; kaj neki takšnega je storil?
Pri vaši vrsti bitij ne gre toliko za vprašanje, kdaj naj uvedete svoje roke v spolnost, temveč bolj za to, kdaj naj nehate zahtevati od njih, da se odrekajo svoji identiteti spolnega bitja. Nekje med dvanajstim in sedemnajstim letom se vas večina preda in tedaj porečete nekako takole (seveda ne z besedami – saj se o teh rečeh pač ne govori): »Prav, naj ti bo: odslej lahko veš, da imaš spolovila in da se lahko z njimi greš to in ono.«
Toda škoda je že narejena. Otrokom ste deset let ali več dopovedovali, da se morajo teh telesnih delov sramovati. Nekateri niti pravih imen zanje ne vedo. Poslušati moraje vse mogoče od »pipijev« in »ritkice« pa do besed, za katere so se morali nekateri med varni pošteno namučiti, da so jih izumili – samo da jim ne bi bilo treba reči preprosto »penis« in »vagina«.
Otroci, ki jim tako vcepite spoznanje, da je treba vse, kar je v zvezi s temi telesnimi deli, skrivati, zatajevati in zamolčevati, potem nenadoma zbezlajo v puberteto, ne vedoč, kaj naj bi počeli s tem, kar se jim dogaja. Na to sploh niso pripravljeni. Seveda je potem njihovo ravnanje temu primerno uborno in na svoje nenadne, nove in silovite potrebe se odzivajo nerodno, če že ne neprimerno.
To ni potrebno, pa še vse prej kakor koristi vašim otrokom, kajti vse preveč jih je, ki prestopijo v odraslo življenje polni spolnih tabujev, prepovedi in »odpovedi«.
V razsvetljenih družbah otrok nikdar ne zatirajo in »popravljajo«, ko začno odkrivati prve užitke, ki jim jih prinaša narava njihovega bitja. Pa tudi starši svoje spolnosti – se pravi svoje identitete spolnega bitja ne skrivajo in ne zatirajo preveč. Golo telo, pa najsi gre za starše ali otroke, velja za nekaj povsem naravnega, prelepega, predvsem pa za nekaj povsem samoumevnega – ne pa za nekaj, česar se je treba sramovati.
Za povsem naravno, lepo in samoumevno velja tudi spolna dejavnost.
V nekaterih družbah se starši ljubijo vpričo svojih otrok – in kaj bi lahko dalo otroku bolje spoznati lepoto, čudežnost in naravnost spolnega izraza ljubezni kot to? Kajti starši nenehno preoblikujejo svoje poglede na to, kaj je »prav« in kaj »narobe«, in otroci so še kako dovzetni za njihova še tako prikrita sporočila o vsem, še prav posebej pa za tisto, kar mislijo, govorijo in delajo.
Kot si že prej pripomnil, lahko takšne družbe imenuješ »poganske« ali »primitivne«, vendar je na dlani, da pri njih tako rekoč ne poznajo posilstev in drugih spolnih prestopkov, prostituciji se smejijo, saj se jim zdi smešna, za razne spolne nevroze in impotenco pa sploh še niso slišali.
Res je, da takšna odkritost ta trenutek ni primerna za vašo omiko (v vseh razen v izjemnih okoliščinah bi takšno vedenje ljudi kulturno preveč ožigosalo), pač pa bi bil že skrajnji čas, da bi tako imenovane moderne civilizacije na vašem planetu kaj storile, da bi odpravile zatiranje, krivdo in sram, ki vse prepogosto spremljajo in zaznamujejo celoto spolnega izraza in izkustva vaše družbe.
Imaš kakšne predloge? Zamisli?
Najprej nehajte otroke že od mladih nog učiti, da so reči, ki imajo količkaj opraviti z najbolj naravnim delovanjem njihovega telesa, sramotne in napačne. Nehajte jim dopovedovati, da je treba vse, kar je v zvezi s spolnostjo, skrivati. Dovolite jim, da bodo uzrli romantično plat vas samih. Naj vas vidijo, kako se objemate z zakoncem, se ga dotikate nežno ljubkujete – naj vidijo, da se imajo njihovi starši radi in da je kazati to ljubezen tudi na zunaj nekaj povsem naravnega in prelepega. (Presenetilo bi te, če bi zvedel, v koliko družinah otroci tega preprostega »pouka« nikdar niso bili deležni.)
Ko se otroci začno zanimati za svoja spolna občutja, ko postanejo edni glede tega in začutijo prvo slo, jim pomagajte, da bodo to in čedalje silnejšo izkušnjo povezali z notranjim občutjem radosti in praznovanja, ne pa s krivdo in sramom.
In, za božjo voljo, nehajte skrivati svoje telo pred njimi. Prav nič ni narobe, če vpričo njih nagi zaplavate na morju ali v vrtnem bazenu; in vas naj ne zadene kap, če vas zalotijo gole na poti iz spalnice v kopalnico. Otresite se te mrzlične potrebe, da bi za vsako ceno preprečili, da bi vas otrok ugledal kot bitje s svojo lastno spolno identiteto. Otroci imajo svoje starše za »brezspolne« zato, ker so se jim starši sami tako predstavili. Potem si domišljajo, da morajo biti tudi sami takšni, saj vsi otroci posnemajo svoje starše. (Terapevti vedo povedati, da si marsikdo, tudi že potem, ko odraste, le stežka predstavlja svoje starše, da počnejo tisto«, kar ga – zdaj ko je pacient v psihologovi ordinaciji – navdaja z jezo, krivdo ali sramom, saj si seveda želi »to početi«, in mu ni jasno, kaj je narobe z njim.)
Zatorej le mimo govorite z otroki o spolnosti, smejite se z njimi na njen račun ter jih učite in jim pokažite, kako naj jo slavijo. To lahko storite za svoje otroke. In to počnite od dne, ko se rodijo, s prvim poljubom, s prvim objemom, s prvim dotikom, ki so ga deležni od vas in ki ga vidijo, da ste ga deležni drug od drugega.
Hvala. Hvala ti. Tako zelo sem namreč upal, da boš to vprašanje osvetlil s kancem zdravega razuma. Toda še nekaj bi te vprašal v zvezi s tem, in to bo zadnje. Kdaj naj otroka prav izrecno uvedemo v spolnost oziroma kdaj naj se začnemo pogovarjati z njim o njej in mu jo opisovati?
Sami vam bodo povedali, kdaj je čas. Vsak otrok ti da to povsem jasno, nezmotljivo vedeti, če mu le dobro prisluhneš in ga opazuješ. To se pravzaprav dogaja postopoma. Postopoma in čedalje bolj izrazito. In vedeli boste, kako naj se lotite zadeve – seveda pa si morate biti poprej sami »na čistem« glede spolnosti.
In kako naj to storimo?
Storite, kar se vam pač zdi primemo. Vpišite se na kak seminar.
Pojdite k psihologu. Pridružite se kaki interesni skupini. Preberite kako knjigo. Razmišljajte o tem. Odkrivaj te drug drugega – še zlasti znova odkrijte drug drugega kot moškega in žensko; odkrivajte in znova odkrijte svojo lastno spolnost. In počastite jo. Uživajte v njej. Vzemite si jo.
Vzemite si radost spolnosti, in šele potem boste lahko pustili svojim otrokom in jih spodbudili, da si jo bodo vzeli tudi sami.
Še enkrat – hvala ti! Če se zdaj oddaljiva od razmisleka o otrocih in se vrneva k širšemu vprašanju človekove spolnosti, si ne morem kaj, da ti ne bi zastavil še enega vprašanja. Morda se ti bo zdelo vsiljivo, nemara celo predrzno, toda tega pogovora kratko malo ne morem skleniti brez njega.
No ja, nehaj se že opravičevati in vprašaj.
Prav. Ali je lahko spolnosti »preveč«?
Ne. Seveda ne. Pač pa je lahko preveč potrebe po njej. Predlagam torej tole:
Uživaj v vsem.
Ne potrebuj ničesar.
Velja to tudi za ljudi?
Tudi za ljudi. Še zlasti za ljudi. Če koga potrebuješ, s tem tako rekoč koplješ grob vajinemu odnosu.
Toda vsem nam je všeč, če smo komu potrebni.
Potem nehajte s tem. Rajši naj vam bo všeč, če vas nihče ne potrebuje – zakaj največji dar, ki ga lahko komu daš, je zmožnost in moč, da te ne potrebuje, da te potrebuje za nič.

Comments are closed.