Zbirka zveneče cedre Rusije, I. knjiga ANASTASIJA

Trda vezava, 200 strani,

maloprodajna cena z DDV je 23,90 €

Za naročanje knjige po pošti kliknite tukaj.

Za osebni prevzem v okolici Nove Gorice pokličite na 041-483 792

I. knjiga ANASTASIJA

Iz predgovora:  Zdaj je bralcem končno na voljo prenovljena in izbrušena različica legendarne prve knjige Anastasija. Prepričan sem, da bo očarala tako stare kot nove bralce in da bo prinesla novi zagon vsem pionirjem, ki se trudijo oblikovati možnost zdravega, čistega in resnično sonaravnega bivalnega okolja za prebivalce Slovenije – ne le za ljudi, ampak tudi za rastline in živali. Vedno se srečujemo z vprašanjem: Kje začeti? Nikjer drugje kot tukaj in zdaj.  Rodovne vasi so v prvi vrsti skupnosti, zato se je že zdaj vredno učiti sožitja, zdrave komunikacije, sodelovanja, prilagajanja, nesebičnosti. Če se naučimo ekoloških odnosov, bomo lahko zametke ekološkega, rodovnega naselja začeli graditi celo v bloku sredi mesta. Ko se bomo bodisi v mestu ali na vasi naučili sobivati z ljudmi, nas bo narava vse skupaj veselo sprejela k sebi in nam pomagala graditi raj na zemlji, o kakršnem govori Anastasija. Začetki so vedno najtežji, ampak tudi najslajši. Učenje se začenja preprosto: le poklekniti moramo pred poganjke mladih sadik na okenski polici … in poslušati.
Anastasija je osvojila Rusijo in sedaj osvaja svet. Mlada puščavnica se je odločila razodeti tisočletja staro modrost svojih prednikov iz tajge in jo ponuditi svetu. Njeno sporočilo je izredno preprosto, pa vendar vzvišeno, čisto in nabito z dobroto. Že pri milijonih bralcev je  prebudila iskro nečesa posebnega, jih navdala z upanjem in voljo do življenja. Vrnila je smisel tistim, ki so ga izgubili, in ga okrepila v tistih, ki so ga že imeli.
Knjigo je prevajala Jana Ferjan, jezikovno usklajevanje, lekturo in soprevod  je prispeval Nara Petrovič, prav tako je napisal spremno besedo; korekture je naredila Judita Tkavc, knjigo pa oblikovala Nina Dekleva.

KAZALO:

PREDGOVOR:
KAKO JE ANASTASHA SPLOH PRIŠLA K NAM?
PERESTROJKA
ZVENEČA CEDRA
SREČANJE
ČLOVEK ALI ŽIVAL?
KDO SO ONI?
GOZDNA SPALNICA
ANASTASIJINO JUTRO
ANASTASIJIN ŽAREK
KONCERT V TAJGI
KDO PRIŽIGA NOVO ZVEZDO
NJENI LJUBI VRTIČKARJI
IZ ANASTASIJINIH NASVETOV
Seme kot zdravnik
Koga pikajo čebele
Pozdravljene, jutro!
Večerna opravila
Vse bo sam pripravil
SPANJE POD SVOJO
Zvezdna ženska
POMOCNIK INVZGOJITELJ VAŠEGA OTROKA
GOZDNA GIMNAZIJA
ZANIMANJE ZA ČLOVEKA
LETEČI KROŽNIK? NIČ POSEBNEGA
MOŽGANI SO SUPERRAČUNALNIK
»V NJEJ JE BILO ŽIVLJENJE
IN ŽIVLJENJ JE BILO LUČ LJUDI«
TREBA JE SPREMENITI POGLED NA SVET
SMRTNI GREH
DOTIK RAJA
KDO NAJ VZGAJA SINA?
ČUDNO DEKLE
ŽUŽKI
DOMIŠLJIJA USTVARJA PRIHODNOST
PREHAJANJE OBDOBJA TEMNIH SIL
LJUDJE Z VELIKO MOČJO
ANASTASIJA, KDO SI?
NAGOVOR VLADIMIRJA MEGREJA BRALCEM

IZPISKI IZ KNJIGE:

V odgovor rekel nič, le narahlo je pokimal z glavo, njegov

sopotnik pa je pozdravil: »Pozdravljeni, naj se vam dobre

misli uresničijo, Vi ste tu glavni, se mi zdi, je tako? Lahko

dajete ukaze? «

»Lahko, če so smetmi, « sem odgovoril in hotel nadaljevati

svojo pot.

Toda Starec je nadaljeval. Pregovarjati me je začel, naj jima

dam petdeset ljudi (posadka jih je štela vsega petinšestdeset) ,

ki bi jih sama odpeljala v tajgo, petindvajset kilometrov

stran od priveza. V globino tajge bi jih odpeljala zato, da bi

posekali, kot sta se izrazila, zvenečo cedro – ta je bila po

njegovih besedah visoka štirideset metrov, Razrezali naj bi jo

na manjše kose, ki bi jih bilo možno ročno odnesti na ladjo.

Pobrati bi morali prav vse koščke. Starec je svetoval, da bi

vsak kos razrezali na še manjše kose, enega vzeli zase, ostale

pa razdelili bližnjim in znancem, skratka vsem, ki bi si želeli

tako darilo. Rekel je, da to ni običajna cedra. Košček njenega

lesa je treba nositi na vrvici na prsih. Ko si ga človek obeša

okoli vratu, bi moral stati bos na travi in si ga z dlanjo leve

roke prižeti h golim prsim. Minute zatem se pojavi prijetna

toplota, ki izvira iz cedre, in spreleti ga lahen drget. Od časa

do časa, kadar si zaželi, s konicami prstov pogladi tisti konec

cedrovega koščka, ki je obrnjen stran od telesa, pri tem pa s

palci drži drugo stran.

Starec je z gotovostjo trdil, da bo človek, ki ima košček

zveneče cedre, že čez tri mesece občuti] precejšnje izboljšanje

Počutja in se ozdravil mnogih bolezni.

»Celo AIDS -a? « sem Vprašal in jima o tej bolezni povedal

tisto, kar sem vedel iz časopisov,

Starec je z gotovostjo odvrnil: »Katere koli bolezni! «

A to je bila po njegovem mnenju še lahka naloga.

Najpomembneje je bilo, da človek, ki ima pri sebi košček

zveneče cedre, postane boljši, srečnejši in sposobnejši.

Str.  21

Iz spoštovanja do njune starosti se nisem želel prepirati in

sem rekel: »No, morda bi kdo celo nosil košček vaše cedre, če

bi šel skozi roke mojstrskega rezbarja, ki bi iz njega izrezljal

kaj posebno lepega. «

Na to je Starec dejal: »Lahko rezbari, a bolje ga je zgladiti.

Še najbolje je, če ga zgladite sami. To počnite s svojimi prsti,

kadar si to zaželi vaša duša, in tedaj bo cedra tudi na zunaj

lepa.«

Tedaj je mlajši od njiju hitro odpel starinsko suknjo in nato

še srajco ter mi pokazal predmet na svojih prsihi Zagledal

sem izbočen krog ali oval raznih barv – vijolične, malinove,

rdečkaste – ki so se prelivale v nedoumljiv vzorec; letnice so

bile kakor studenčki.

Nisem poznavalec umetniških del, čeprav sem včasih

obiskoval likovne galerije. Do svetovnih mojstrovin nisem

goji] nobenih posebnih čustev, toda tisto, kar je viselo na

prsih tega starčka, je v meni vzbudilo več čustev kot obisk

Tretjakovske galerije.

Vprašal sem ga: »Koliko let pa ste gladili svoj košček

cedre? «

»Triindevetdeset,« je odvrnil.

Str.  22

»Koliko ste pa stari? «

»Sto devetnajst.«

Tedaj odgovoru nisem verjel. Starec jih je kazal kakšnih

petinsedemdeset.

Str. 23

———————————————

Starec je rekel: »Bog je ustvaril cedro kot zbirateljico

energij vesolja

Človek, ki ga preveva ljubezen, je izvor sevanja. Potem ko

se to sevanje v delčku sekunde odbije od planetov, ki krožijo

nad človekom, znova doseže Zemljo in daje življenje vsemu

živemu.

Sonce je eden od planetov, ki odbija še zdaleč ne popoln

spekter tega sevanja

Vvesolje gre od človeka le svetlo sevanje. Tudi iz vesolja se

na Zemljo vrača le blagodejno sevanje

Od človeka, ki živi pod vplivom negativnih Čustev, izhaja

temno sevanje. To se ne more dvigati navzgor in se pOgTezne

v globino Zemlje. Ko se odbije od njenih neder, se na površino

vrne v obliki vulkanskih izbruhov, potresov, vojn

Največji dosežek odbitega temnega sevanja je vpliv žarkov

na človeka, saj v njem krepijo njegova lastna negativna Čustva,

Str.  23

———————————————

Cedra živi petsto petdeset let. Z milijoni iglic noč in dan

lovi in v sebi zbira svetlo energijo, njen celoten spekter. V

Času njenega življenja nad njo potujejo vsa nebesna telesa in

odbijajo svetlo energijo.

Že v njenem majhnem delčku je več blagodejne energije za

človeka kot v vseh umetno izdelanih energetskih napravah na

Zemlji skupaj.

Cedra preko vesolja od človeka sprejema energijo, jo

shranjuje in oddaja. Odda jo, ko je primanjkuje v vesolju

oziroma v človeku, v vsem živem in rastočem na Zemlji.

Zelo redko najdemo cedre, ki energijo zbirajo, a je potem

ne oddajajo. Po petsto letih življenja začnejo zveneti. Tako

s svojim tihim zvenenjem govorijo in dajejo znak, naj jih

ljudje vzamejo, naj jih požagajo in zbrano energijo uporabijo

na Zemlji. Tako cedra s svojim zvenenjem prosi… Tri leta

prosi… Čez tri leta zbrane energije ne more več oddati preko

vesolja in če ne pride v stik z živimi ljudmi, v tem času izgubi

tudi sposobnost, da bi jo oddala neposredno človeku. Takrat

začne zažigati energijo v sebi in ta zanjo mučen proces

zažiganja oziroma umiranja traja sedemindvajset let.

Str 24

———————————————

Na mojo prošnjo so mi V bolnišnico prinašali raznovrstno

literaturo o cedri.

Ko sem prebrano primerjal s tistim, kar sem na odpravi slišal

od sibirskih starcev, sem bil vse bolj presenečen. Postopoma

sem jima začenjal verjeti. Nekaj resnice je že moralo biti V

njunih besedah; ali pa je bilo morda res vse?!

V knjigah o ljudskem zdravilstu je veliko zapisanega o

zdravilností cedre. Piše, da ima vse, od iglic do skorje, izredno

učinkovite zdravilne lastnosti. Les sibirske cedre je lep in

ga uporabljajo rezbarski mojstri, iz njega pa izdelujejo tudi

pohištvo in resonančne plošče za glasbila.

Cedrove iglice imajo visoko fitoncidno* (Sposobnost rastlin, da tvorijo razlicne kemične spojine,

ki zavirajo razvoj ali celo ubijajo viruse, bakterije, glive ali

enoceličarje in povišujejo imunost) vrednost in

sposobnost dezinfekcije zraka, les pa oddaja značilen, zelo

prijeten balzamičen vonj. Že majhen košček cedrovega lesa v

stanovanju odganja molje.

Str 26

Pa vendar vsa množica dejstev in dokazov kar zbledi ob

najpomembnejšem dejstvu, s katerim se lahko seznanite

tudi sami in zaradi katerega v meni ni ostala več niti senca

dvoma – Sveto pismo. V Tretji Mojzesovi knjigi Stare zaveze

(Leviticus 14,4) Bog uči, kako uporabljati zdravilno moč

CEDRE!!

Str 27

———————————————

SREČANJE

Čoln sem na neobljudenem bregu privezal za kamen in

se hotel odpraviti k eni od bližnjih hišk, ko sem na pobočju

zagledal osamljeno žensko. Stopil sem k njej v upanju, da

bom dobil kakšne informacije o tem, kar me je zanimalo.

Oblečena je bila v starinski podložen jopič in dolgo krilo,

obuta pa V gumijaste galoše, kakršne jeseni in spomladi

nosijo mnogi prebivalci severnih prostranstev. Ruto na glavi

je imela zavezano tako, da ji je povsem pokrivala tudi čelo in

vrat. Njeno starost je bilo težko določiti.

Pozdravil sem jo in ji povedal o dveh starcih, ki sem ju tu

srečal prejšnje leto, v odgovor pa sem zaslišal: »Vladimir,

lani sta s teboj govorila moj dedek in pradedek.«

Začudil sem se, kajti imela je mladosten glas in razločno

izgovorjavo, kar takoj me je tikala, pa še po imenu me je

poklicala.

Sam se nisem mogel spomniti imen stareev in ali smo

se sploh predstavili. Pomislil sem: Verjetno smo se takrat

predstavili, zato pa me kliče po imenu. Odločil sem se, da

bom tudi jaz njo kar tikal, in vprašal: »In kako je tebi ime? «

»Anastasija,« je odgovorila in proti meni iztegnila roko z

dlanjo navzdol, kot bi želela, dajo poljubim,

Str 34

———————————————

Ko sva prispela na majhno jaso, po robu katere je tekel

potoček, je ženska rekla: »Verjetno si utrujen, Vladimir? Če

želiš, si lahko odpočijeva ob tem potočku.«

»Utrujen niti nisem prevečy je pa čas za prigrizek,« sem

odvrnil in takoj Sedel na travo na robu jase. Iz nahrbtnika

sem začel dajati sendviče in čutarico z dobrim konjakom.

Ponudil sem ga tudi Anastasiji, vendar se mu je odrekla; kdo

ve zakaj, pa tudi jedla ni z mano.

Rekla mi je: »Sploh nisem lačna. Ti kar sam jej, Vladimir,

jaz pa se bom medtem okopala v sončecu. «

Po teh besedah se je za kakšne tri korake oddaljila od A

mesta, kjer sem sedel, snela jopič, ruto in dolgo krilo ter jih

položila v drevesno duplino. Sama je ostala le v kratki lahki

oblekici. Ko je snela ruto, ki ji je prekrivala večji del obraza,

me je prizor tako presenetil, da bi se mi konjak skoraj zaletel

V grlu, ko pa je ostala le v lahki oblekici Če bi verjel v

čudeže, bi dogodek opisal kot preobrazbo.

Pred menoj je stala mlada ženska dolgih zlatih las in

čudovite postave. Njena lepota je bila nenavadna. Težko

sem si predstavljal, da bi se lahko katera od lepotic, ki so

zmagale na najbolj prestižnih lepotnih tekmovanjih, kosala

Z njo po zunanjem videzu in, kot se je kasneje izkazalo, tudi

po inteligenci. Vse na tej sibirski puščavnici je bilo privlačno

in čarobno.

Anastasija je ležala na travi razširjenih rok in nastavljala

dlani soncu blaženo zaprtih oči. Gledal sem jo kot začaran in

čisto pozabil na hrano.

Ker je očitno začutila mOje Strmenlei le Obrnila glavo Proti

meni, me pogledala, se narahlo nasmehnila in spet zaprla oči.

Str 37

———————————————

Kar se je zgodilo potem, mi je še danes nerazumljivo…

Pomaknil sem se k Anastasiji, jo objel čez ramena in

jo potegnll k sebi. Ni se močno upirala, sem pa v njenem

čvrstem telesu čutil veliko moč. Od vonja njenih las se mi je

rahlo zavrtelo v glavi in poskusil sem…

Vendar nisem mogel narediti ničesar. Zadnje, česar se

spomnim, preden sem izgubil zavest, so njene oči in besede:

» Nikar, Vladimir, umiri se.«

Spomnim se, da me je še pred tem popadel neverjetno

močan strah. Ne vem, česa sem se bal. Počutil sem se kot

otrok, ki se znajde doma čisto sam in se nečesa boji.

Ko sem se ovedel, je klečala pred menoj, eno roko mi je

držala na prsih, z drugo pa je mahala nekomu nad seboj in

okrog sebe. Smehljala se je, vendar ne meni, ampak, kot je

bilo videti, nekomu nevidno prisotnemu okrog naju oziroma

nad nama. Zdelo se je, kot bi Anastasija z gesto svojemu

nevidnemu prijatelju kazala, da ji ni nič hudega.

Potem mi je mimo in prijazno pogledala v oči in rekla:

»Umiri se, Vladimir, je že minilo.«

»Kaj je bilo to? « sem vprašal.

»Harmonija je zavrnila tvoj odnos do mene in poželenje,

ki se je zbudilo v tebi. Kasneje boš lahko vse sam doumel.«

»Kakšna harmonija neki? To si bila ti! Saj si se sama

začela upirati. «

»Tudi jaz se nisem strinjala. Bilo mi je neprijetno.«

Sedel sem in potegnil torbo k sebi.

»Seveda, ni se strinjala! Neprijetno ji je bilo… Ve ženske

naredite vse, da bi nas zapeljale. Odkrivate noge, razkazujete

prsi, nosite visoke pete. V petkah ni udobno hoditi, a ve

vseeno hodite. Smukate se naokrog s svojimi čarli, kakor

hitro pa je kaj’ “Oh, jaz tega ne potrebujem, nisem taka:”

Zakaj pa se potem smukate okrog nas? Hinavke! Podjetnik

sem; Videl sem veliko žensk. Vse bi rade isto, le da to dosegate

Str. 39

na različne načine. Zakaj pa si slekla vrhnjo obleko? Saj ni

vroče! Potem pa si še legla in umolknila; pa še smehljala si

se tako «

»V obleki mi je neudobno, Vladimir. Oblečem jo, ko grem

iz gozda med ljudi, da bi izgledala tako kot vsi ostali. Legla

sem na sonce, da bi si odpočila in te ne bi motila pri jedi.«

»Nisi me hotela motiti… Pa si me.«

»Prosim, oprosti. Seveda imaš prav, da si vsaka ženska

želi vzbuditi pozornost moškega, vendar ne samo za njene

noge in prsi. Želimo si, da tisti edinstveni, ki zmore videti

več, ne bi odšel mimo.«

»Pa saj tu ni nihče šel mimo! In kaj je tisto več, kar bi

morali videti, ko pa so noge v prvem planu? Kako ste ženske

nelogične. «

»Da, na žalost se v življenju včasih res tako zgodi… Bi šla

naprej, Vladimir? Si že končal z obedom? Si si odpočil?«

Pomislil sem, ali je sploh vredno nadaljevati pot s tako

filozofsko in čudaško žensko. Poleg tega ima očitno nekakšne

nenavadne sposobnosti, saj sem izgubil zavest že samo zato,

ker sem se je dotaknil. Kaj naj storim? Naj se vrnem? Ne,

sam ne bom našel poti nazaj k reki. Iti moram naprej.

»Prav, pojdiva,« sem odgovoril Anastasiji.

Str 40

———————————————

Med pogovorom sva neopazno opravila lep kos poti.

Nenadoma se je Anastasija ustavila, položila nahrbtnik pod

drevo in veselo naznanila: »Tako, pa sva domal«

Razgleda] sem se naokrog. Videl sem majhno, čisto

jaso in rože med veličastnimi cedrovimi drevesi, nikjer pa

nikakršnih zgradb. Niti kolibe ni bilo. Ničesar! Opazil nisem

niti primitivnega začasnega prenočišča! Ona pa se veseli, kot

bi prišla do udobnega bivališča.

»Kje pa je hiša? Kje bova spala, jedla in se skrila pred

dežjem? « sem s težavo krotil nemir v glasu.

»Saj to je moj dom, Vladimir. Tu je vse.«

Vse bolj se me je polaščal čuden nemir.

»Kje je vse? Daj mi čajnik, da vsaj vodo zavrem na ognju,

in sekiro. «

»Čajnika in sekire nimam, Vladimir Ognja pa ne bi bilo

dobro kuriti «

»Kaj pa govoriš? Da niti Čajnika nimaš?! Saj si me sama

povabila k sebi domov, beseda dom pa pri normalnih ljudeh

pomeni zgradbo s streho nad glavo, v njej pa so kuhinja, vsaj

ena spalnica in zaloga hrane. Zmanjkalo mi je vode v steklenici.

Videla si, kdaj sem jedel. Steklenico sem celo odvrgel. Ostala

sta le dva požirka konjaka. Do reke ali vasi je en dan hoje, jaz

pa sem utrujen in žejen. Kje dobiš vodo? Iz česa piješ? «

Ko je Anastasija videla moje razburjenje, se je vznemirila.

Hitro me je prijela za roko, me odvlekla čez jaso v gozd in med

Str 42

potjo govorila: »Samo ne razburjaj se, Vladimir! Prosim, ne

Skrbi. Vse bom uredila. Odpočil si boš in se naspal, Za vse

bom poskrbela. Ne bo te zeblo. Hočeš piti? Takoj ti bom

dala piti.«

Kakšnih deset ali petnajst metrov od jase se je za grmovjem

prikazalo majhno jezero. Anastasija je hitro zajela prgišče

vode in mi ga ponesla k obrazu.

»Tu je voda. Prosim, popij jo.«

»Anastasija, mar si čisto znorela? Kako naj pijem surovo

vodo iz nekakšne gozdne luže? Saj si videla, da sem pil

mineralno vodo. Na ladji rečno vodo celo za umivanje

filtriramo s posebnih filtrom, kloriramo in ozoniramo.«

»To ni luža, Vladimir. To je čista, živa voda. Dobra je! Ni

napol ubita, kot pri vas. To vodo lahko piješ, kot materino

mleko je. Poglej.«

Ponesla je dlani k obrazu in izpila vodo.

Iz mene se je iztrgalo: »Anastasija, si ti žival? «

»Zakaj žival? Zato, ker moja postelja ni taka kot tvoja?

Ker nimam strojev in raznoraznih naprav? «

»Ker živiš v gozdu kot žival, ničesar nimaš in zdi se, da ti

je to všeč. «

»Da, všeč mi je živeti tukaj.«

»No vidiš, še sama si potrdila. «

»Vladimir, ali misliš, da je to, da ima človek umetno

izdelane predmete, najbolj značilna razlika med človekom in

vsemi ostalimi bitji na Zemlji? «

»Da! In če se izrazim še bolj natančno – ima civilizirano

življenje.«

»Svoje življenje imaš za bolj civilizirano? Seveda, ti tako

misliš. Ampak jaz nisem žival, Vladimir.

Človek sem! «

Str 43

———————————————

Pripovedovala mi je, kako ni bila stara še niti eno leto, ko

jo je mati lahko že ves dan pustila samo. »In nisi umrla od

lakote? « sem jo vprašal.

PStr 44

Puščavnica iz tajge me je najprej začudeno pogledala,

potem pa odvrnila: »Vladimir svet je bil prvotno ustvarjen

tako, da človeku ne bi bilo treba zapravljati energije svojih

misli za to, kje naj vzame hrano in kakšna naj bo. Vse

naokoli dozoreva v takem zaporedju, neobhodnem, kot ga

človek potrebuje. Jesti bi morali tako, kot dihamo, ne da bi

hranjenju posvečali pozornost, ne da bi misli odvračali od

poglavitnega. Stvarnik je to skrb naložil drugim, da bi človek

lahko živel, izpolnjujoč svoj namen.«

»Hočeš reči, da stotinam milijonov ljudi civiliziranega

sveta ne bi bilo treba vsak dan hoditi v službo, da bi se lahko

normalno hranili? «

»V službo morajo hoditi zato, ker jih k temu sili način

življenja, ki so ga izbrali,«

»Kaj pa ima način življenja s tem? Kmečki način življenja

se razlikuje od mestnega, pa vendar tudi oni, da bi nahranili

družino, delajo od jutra do večera.

Tudi ti se moraš verjetno kar precej potruditi, da bi dobila,

na primer, že en cedrov orešek, saj so cedrovi storži na

drevesu visoko nad tlemi, do njih je kakšnih deset metrov.«

»Da, visoko so,« se je strinjala, »prej niti nisem razmišljala

O tem. Vedno sem delala tako, kot me je učil dedek.«

Ob teh besedah je dvignila desno roko in tlesknila s prsti.

Čez dve ali tri minute se je poleg na travi sedeče Anastasije

Prikazala puhasta rjava veverica. Živalca je stala na zadnjih

tačkah, v sprednjih pa je držala cedrov storž. Ne da bi veverici

posvečala pozornost, je Anastasija še drugič tlesknila s prsti

in nadaljevala s pogovorom.

Živalca je začela hitro luščiti storž, jemati iz njega cedrove

oreške in jih dajati na kupček. Ko je Anastasija tretjič

tlesknila s prsti, je veverica en orešek olupila iz luščine in ji

urno skočila na dlan.

Anastasija le Ponesla gobček živalce k ustom. Veverica ji

je iz gobčka predala zrno cedrovega oreška, skočila z njene

roke in se lotila luščenja naslednjega jedrca.

Str. 44-46

———————————————

Vprašal sem Anastasijo: »Zakaj te ne zebe, medtem ko sem

jaz v jakni? «

» Zato,« je odvrnila, »ker organizem človeka, ki se zavija v

oblačila in se pred mrazom in vročino skriva v zavetjih, vedno

bolj izgublja sposobnost prilagajanja spremembam v okolju.

Pri meni se ta lastnost človeškega organizma ni izgubila,

zato prav posebej ne potrebujem obleke. «

Str 47

———————————————

GOZDNA SPALNICA

S seboj nisem imel nobene opreme za spanje v divjem gozdu.

Anastasija me je dala spat v brlogu podobno zemljanko.

Utrujen po dolgi poti sem hitro in globoko zaspal. Ko sem se

prebudil, sem se počutil prijetno in blaženo, kot bi ležal na

čudoviti udobni postelji.

Zemljanka je bila prostorna in postlana z majhnimi

mehkimi eedrovimi vejieami ter suho travo, ki so prostor

napolnjevale s prijetnim vonjem.

Ko sem se pretegoval, sem razprl roke in se dotaknil

puhastega krzna. Takoj sem pomislil, da se Anastasija

verjetno ukvarja z lovom. Primaknil sem se še bliže h krznu,

se s hrbtom prižel k toploti in se odločil še malo podremati,

Anastasija je stala ob vhodu gozdne spalnice in ko je videla,

da sem se prebudil, je takoj rekla: »Naj ti današnji dan

prinese dobro, Vladimir. Tudi ti ga Sprejmi s svojo dobroto.

Samo prosim, ne boj se.«

Potem je zaploskala in ‘krzno’… Z grozo sem se zavedel,

da to ni bilo krzno. Iz brloga je začel previdno lesti medved,

Ko ga je Anastasija odobravajoče potrepljala, ji je obliznil

roko in odhlačal z jase. Izkazalo se je, da mi je k zglavju

položila uspavalna zelišča in poleg mene polegla medveda,

da me ne bi zeblo. Sama je zvita v klobčič spala pred vhodom.

»Kako si mogla narediti kaj takega, Anastasija? Lahko bi

me raztrgal ali zmečkal, «

»To ni on, ampak ona, medvedka je. Nič ti ne bi naredila,« je

odvrnila, »zelo je ubogljiva, Z velikim zadovoljstvom sprejema

in izpolnjuje naloge. In celo noč se še premaknila ni. Smrček je

pritisnila k mojim nogam in blaženo zaspala. Samo nalahno se

je zdrznila, kadar si v spanju krilil z rokami in jo butal v hrbet. «

Str 48

———————————————

Pri človeku naše civilizacije možgani delujejo v smeri, da

bi si človek na tak ali drugačen način zagotovil obstanek,

priskrbel hrano in potešil spolni nagon. Anastasija za take

reči sploh ne zapravlja časa. Ljudje pa, ki se kdaj znajdejo v

podobnih okoliščinah, denimo Likovi, morajo prav tako ves

čas skrbeti za zbiranje hrane in gradnjo bivališča. Narava

jim ne pomaga v taki meri kot Anastasiji.

Niti razna plemena, ki živijo daleč od civilizacije, nimajo

takega stika. Anastasijina razlaga tega je, da njihove misli

niso dovolj čiste, narava in živalski svet pa to čutijo.

Str 51

———————————————

ANASTASIJIN ZAREK

Ko sem bil v gozdu, se mi je najbolj nenavadna in mistična

zdela njena sposobnost videti zelo oddaljene ljudi in situacije,

v katerih so se znašli. Morda so imeli to sposobnost tudi

drugi puščavniki.

To je počela z uporabo nevidnega žarka. Zatrjevala je, da

ga ima vsak človek, le da ljudje zanj ne vedo in ga zato ne

morejo uporabljati.

»Človek ni izumil še ničesar takega, česar ni v naravi.

Tehnologija, ki omogoča delovanje televizije, je le žalostna

kopija zmožnosti tega žarka. «

Str 52

———————————————

IZ ANASTASIJINIH NASVETOV

Seme kot zdravnik

Anastasija je trdila naslednje:

»Vsako posejano seme vsebuje ogromno količino podatkov

iz vesolja, ki jih po velikosti in natančnosti ne morem,

primerjati z ničemer, kar je izdelal človek. S temi podatki

seme do milisekunde natančno ve, kdaj naj oživi in požene.

katere sokove naj črpa iz zemlje, kako naj uporablja sevanje

nebesnih teles, kot so sonce, luna in zvezde, v kaj naj zraste

in kakšne plodove naj obrodi.

Plodovi so namenjeni življenjski preskrbi človeka,

Lahko se borijo in upirajo kateri koli bolezni človeškega

organizma, in to učinkoviteje in močneje kot umetno

izdelana zdravila, bodisi obstoječa ali bodoča. Za to pa

mora seme poznati stanje človekovega organizma. Potem

lahko v procesu zorenja napolni plod z ustreznim razmerjem

snovi, potrebnih za zdravljenje določenega človeka oziroma

njegove bolezni, pa če se je ta že razvila ali pa je k njej le

nagnjen.

Da bi seme kumaric, paradižnika ali katere koli druge

rastline, ki jo gojimo na vrtu, imelo podatke o človekovcm

zdravju, je treba narediti naslednje:

Pred sajenjcm damo eno ali več semen v usta in jih vsaj

devet minut držimo pod jezikom.

Potem jih primemo med dlani in tako držimo kakšnih

trideset sekund. Medtem moramo bosi stati na zemlji, kjer

jih nameravamo posaditi.

Nato dlani razpremo, semena skrbno ponesemo proti

ustom in vanje dahnemo zrak iz svojih pljuč. S svojim

Str 80

dihanjem jih ogrejemo, drobcena semena pa izvedo, kaj je

v nas.

Semena je treba zatem še kakšnih trideset sekund držati

na odprtih dlaneh, da se predstavijo nebesnim telesom in da

določijo trenutek svoje vzkalitve. Planeti jim bodo pri tem

pomagali in poganjkom darovali svetlobo, ki jo potrebujejo

za nas.

Potem lahko semena posadimo. V nobenem primeru jih ne

smemo takoj zaliti, da ne bi s semen sprali sline, s katero

so obdana, s tem pa tudi podatkov o sebi, ki jih semena

vsrkavajo vase. Zalivamo lahko tri dni po sajenju.

Saditi je treba vsako rastlino posebej ob dneh, ki so

zanjo ugodni (ljudje to že poznajo, po luninem koledarju).

Zgodnejše sajenje brez zalivanja ni tako škodljivo kot pozno

sajenje.

Vsega plevela, ki raste okoli poganjajočih rastlin, ni dobro

populiti. Od različnih vrst je treba pustiti vsaj eno, lahko pa

plevel nekoliko porežemo.«

Po Anastasijinih besedah seme tako vsrka podatke o

človeku in potem v času razvoja plodu iz vesolja in zemlje

pridobiva maksimum energije, ki jo prav ta konkretni človek

nujno potrebuje.

Vsega plevela ne bi smeli populiti zato, ker ima tudi on

svoj namen. Nekatere vrste ščitijo rastline pred boleznimi,

druge pa dajejo dodatne podatke. V času rasti se je treba z

rastlinami pogovarjati, vsaj enkrat v času rasti, najbolje pri

polni luni, pa je treba priti k njim in se jih dotikati.

Anastasija je trdila, da lahko plodovi, vzgojeni iz semen

po tem postopku, ozdravijo prav vsako fizično bolezen

človeka, ki jih je vzgojil. Prav tako znatno upočasnijo

staranje organizma, ga odvadijo škodljivih razvad,

nekajkrat povečajo njegove umske sposobnosti in mu dajo

duševni mir

Str 81

Plodovi bodo najbolje učinkovali, če jih uporabimo

najkasneje v treh dneh po obiranju.

Navedene postopke je treba opraviti z različnimi kulturami,

ki jih gojimo na vrtu.

Ni treba na ta način zasaditi cele grede kumaric,

paradižnikov in tako naprej, dovolj je nekaj sadik.

Tako vzgojeni plodovi se od drugih plodov iste sorte ne

bodo razlikovali samo po okusu; če jih damo analizirati,

bomo videli, da se razlikujejo tudi po razmerju vsebovanih

snovi

Pri sajenju sadik je treba izkopano jamico nujno zagrniti

z lastnimi rokami in prsti bosih nog ter vanjo pljuniti. Na

vprašanje, zakaj z nogami, je rekla, da se z znojenjem stopal

iz človeka izločajo snovi (verjetno toksini), ki vsebujejo

podatke o boleznih organizma. Sadike dobijo te podatke

in jih prenesejo plodovom. Ti so se potem zmožni boriti z

boleznimi. Anastasija je svetovala, da po vrtu od časa do časa

hodimo bosi.

Katere rastline pa je treba gojiti?

Anastasija je odvrnila: »Tako raznovrstne, kot jih gojimo

na večini vrtov. Dovolj so, denimo, maline, ribez, kosmulje,

kumare, paradižnik, jagode in jablane. Dobro je, če so

zraven višnje ali češnje in rože. Količina in površina posevka

teh kultur ni tako pomembna.

Med obvezne rastline, brez katerih si je na vrtu težko

predstavljati popolno energetsko mikroklimo, je sončnica

(vsaj ena). Na poldrugem do dveh kvadratnih metrih je

treba posejati tudi žitarice – rž, pšenico – in pustiti otoček,

velik vsaj dva kvadratna metra, na katerem naj rastejo trave-

Tega otočka ne smemo zasejati umetno, biti mora naraven.

Če ga na svoji parceli niste ohranili, je treba iz gozda prinesti

rušo in iz nje narediti tak otoček.«

Vprašal sem jo, ali mora biti na vrtu poleg drugih kultur,

Str. 82

ki jih ima za obvezne, nujno trava tudi v primeru, da je že na

drugi strani ograje oziroma v neposredni bližini vrta travnik,

in dobil sem naslednji odgovor:

»Pomena nima le raznovrstnost zasajenih kultur, ampak

tudi način sajenja in neposreden stik z njimi, preko katerega

poteka izmenjava podatkov. Govorila sem ti že o enem izmed

načinov sajenja, ki je osnovni. Poglavitno je, da košček

narave, ki te obdaja, napolniš s podatki o sebi. Le tedaj bo

zdravilni učinek – pa tudi preprosto oskrba tvojega telesa

– znatno večji, kot če bi užival običajne plodove. V divji

naravi, kot ji pravite, čeprav dejansko ni divja, ampak le

vam neznana, je obilo rastlin, s katerimi je možno ozdraviti

prav vse obstoječe bolezni, Te rastline so bile ustvarjene

ravno s tem namenom, le človek je izgubil ali skoraj izgubil

sposobnost, da jih prepozna.« ,

Ko sem Anastasiji povedal, da imamo pri nas številne

specializirane lekarne, ki trgujejo z zdravilnimi rastlinami,

da imamo tudi zdravnike in zeliščarje, ki se s tem ukvarjajo

profesionalno, je odvrnila: »Glavni zdravnik je tvoj

organizem. Prvotno je bil obdarjen s sposobnostjo vedenja,

katere rastline je treba uporabljati in kdaj, kako se hraniti,

kako dihati. Sposoben je preprečiti bolezen, še preden se

pojavijo zunanji simptomi. Tvojega organizma nihče ne more

nadomestiti, kajti to je tvoj osebni zdravnik, ki ga je Bog dal

Samo tebi, tebi osebno. Govorim ti, kako mu dati možnost,

da bo deloval v tvoje dobro.

Uglašeni odnosi z rastlinami na tvojem vrtu te bodo zdravili

in skrbeli zate. Rastline bodo samostojno postavile pravo

diagnozo in izdelale posebno, najbolj učinkovito zdravilo,

posebej zate. «

Str 83

———————————————

Koga pikajo čebele

»Na vsakem vrtu je treba imeti vsaj eno čebeljo družino.«

Rekel sem ji, da znajo pri nas d čebelami delati le redki

Na tem področju se posebej izobražujejo, pa še potem jim ne

uspe vedno.

Ona pa je odvrnila: »Marsikaj, kar počnete za oskrbo

čebel, njih moti. V zadnjem tisočletju se je samo dvema

človekoma na zemlji uspelo malce približati razumevanju

tega enkratnega živega mehanizma.«

»Katerima pa? «

»To sta bila dva meniha; štejejo ju med svetnike. O njiju

lahko bereš v vaših knjigah, ki jih hranijo v samostanskih

arhivih.«

»Anastasija, a ti prebiraš cerkveno literaturo? Kje in kdaj,

saj vendar nimaš nobene knjige? «

»Uporabljam popolnejši način pridobivanja podatkov.«

» Kakšen? Spet govoriš nerazumljivo. Saj si vendar

obljubila, da ne bo nobene mistike ali fantastike.«

»Povedala ti bom, lahko te tudi poskusim naučiti. Zdaj

tega še ne razumeš, čeprav je preprosto in naravno.«

»No prav, kako je treba skrbeti za čebele na vrtu? «

»Treba jim je le narediti panj, kakršnega imajo v naravnih

okoliščinah. To je vse. Od ostalih opravil ostane le še to, da

od njih poberemo del medu, voska in drugih človeku koristnih

snovi, ki jih proizvajajo.«

»Ampak, Anastasija, to ni tako enostavno. Kdo pa ve,

kakšen naj bi bil njihov naravni panj? Če bi ti povedala, kako

ga narediti iz materialov, ki so nam na voljo, pa bi bilo to

izvedljivo. «

»Prav,« se je zasmejala, »potem moraš malo počakati.

Zmodelirati moram, no, pogledati, kaj je, kot ti praviš, na

voljo sodobnim ljudem.«

Str 84

»,.. in kam panj postaviti, da ne bi kazil videza,« sem

dodal.

»Tudi to bom poskusila.«

Legla je na travo kakor vsakič, ko je modelirala svoje ali

točneje naše življenjske situacije, a tokrat sem jo prvič pozorno

opazoval. Na travi je ležala razširjenih rok z dlanmi navzgor.

Prsti so bili napol pokrčeni, konice prstov ali, točneje, konice

štirih prstov na vsaki roki pa so bile z blazinicami obrnjene

navzgor. Prsti so se sprva rahlo premikali: Petem pa so

obmirovali.

Oči je imela zaprte, celotno telo pa sproščeno. Tudi njen

obraz je bil na začetku sproščen, potem pa ga je spreletela

komaj opazna senca nekega čustva ali občutka.

Pozneje je pojasnila, da je gledanje na daljavo dostopno

tudi vsakemu na določen način vzgojenemu Človeku.

O čebelnjaku pa je povedala naslednje: »Treba je narediti

panj, Lahko uporabimo hlod z duplom ter ga izdolbemo in

razširimo ali pa ga izdelamo iz desk listavcev. Deske naj

ne bodo tanjše od 6 cm, notranja širina in višina panja naj

D bosta vsaj 40 x 40 cm, dolžina pa vsaj 1,20 m. Na notranje

vogale je treba pritrditi trikotne letvice, da bi bili bolj

zaokroženi. Lahko jih pritrdimo narahlo, same čebele pa

jih bodo pozneje še bolj pritrdile. Eno stran lahko povsem

zapremo, in sicer z desko enake debeline, drugo stran

pa pritrdimo kot loputa, ki jo je možno odpirati. Zato je

treba drugo desko prilagoditi tako, da se jo da premikati,

zatesniti pa s travo ali krpo. Pri tem je treba s krpo prekriti

celotno dno. Po vsej dolžini ene od stranic je treba narediti

1,5 cm široke reže. Reže (ali ena reža) se snemljivi deski

ne bi smele približati na več kot 30 cm. Tak panj lahko kjer

koli na vrtu postavimo na kole.

Stati mora vsaj 20 – 25 cm nad zemljo. Reže naj bodo

obrnjene na jug, še najbolje tako, da Panj Stoli Pod streho

Str 85

hiše. Tako človek ne bo motil čebel, ko izletavajo, one pa ne

bodo motile njega.

Panj mora biti postavljen vodoravno in zasukan proti

naprej približno pod kotom 20 – 30 stopinj.

Stranica, ki jo je mogoče odpirati, mora biti spodaj.

Panj lahko damo tudi na podstrešje, vendar le, če ima

dobro prezračevanje. Še najbolje je, Če ga na južni strani

hiše pritrdimo pod streho ali na samo Streho. Treba je

le predvideti možnost dostopa k panju, da je iz njega

omogočeno jemanje satnic z medom. Nad panjem mora

biti zastor pred soncem, stati pa mora na ploščadi, ki jo je

pozimi možno ogreti. «

Pripomnil sem, da bi bil tak panj precej težek ter da bi

ponjava in ploščad lahko pokvarila videz hiše. Kako bi ravnali

v tem primeru?

Malo začudeno me je pogledala, potem pa rekla: »Stvar

je v tem, da dejanja vaših čebelarjev niso povsem pravilna.

O tem mi je pripovedoval dedek. Sodobni čebelarji so se

domislili mnogih različnih načinov konstrukcije panjev, pri

katerih je predvideno stalno vmešavanje človeka v domovanje

čebel: prestavljajo satovje in pozimi panje selijo na drug kraj,

a tega se ne sme početi.

Čebele gradijo sate v točno določeni medsebojni razdalji,

same izdelajo sistem prezračevanja in obrambe pred plenilci,

vsako vmešavanje pa ta sistem podira. Namesto da bi

nabirale med in skrbele za zarod, morajo popravljati tisto,

kar je človek pokvaril.

V naravnih pogojih živijo čebele v drevesnih duplih in same

odlično rešujejo vse probleme. Povedala sem ti, kako zanje

skrbeti v pogojih, ki so najbližji naravnim. Korist njihove

prisotnosti pa je ogromna, saj prav one najbolj učinkovito

oprašujejo vse rastline in povečujejo pridelek. Sicer pa bi

vam to moralo biti dobro znano.

Str 86

Morda ne veste tega, da čebele ob vsem ostalem z rilčki

odpiralo kanale v rastlinah katerih se vanje stekajo

dopolnilni podatki, ki jih odsevajo planeti in so potrebi,

rastlinam, posledično pa tudi človeku.«

»Toda čebele vendar pikajo ljudi. Kakšen počitek na dači

pa je to, če te je ves čas strah? «

»Čebele pikajo, če je človek do njih napadalen, če maha

okrog sebe, se boji ali pa je agresivno razpoložen, ne nujno

do čebel, lahko do kogar koli. One to čutijo in ne sprejemajo

sevanja nobenih temnih čustev. Poleg tega lahko pičijo

tiste dele telesa, v katerih so končiči, ki vodijo k obolelemu

notranjemu organu in kjer je pretrgan zaščitni ovoj ali pa so

prisotne druge nepravilnosti.

Vi veste, da čebele uspešno zdravijo bolezen, ki ji pravite

radikulitis; to pa še zdaleč ni vse, kar zmorejo. ,

Če bi govorila o vsem in to še dokazovala, kot ti hočeš, bi

moral tukaj ostati ne tri dni, ampak več tednov. O čebelah že

veliko veste, jaz sem prispevala le nekatere popravke k tem

podatkom in, prosim, verjemi mi, da so bistveni.

Naseliti družino čebel v tak panj je zelo preprosto. Čebelji

roj je treba spustiti k panju, pred tem pa tja položiti košček

voska in medeno travo. Nobenih pripravljenih okvirov ali

satnic ni treba vstavljati. Ko bo na nekaj sosednjih vrtovih

živelo več čebeljih družin, se bodo same razmnoževale, rojile

in se naseljevale v proste panje. «

»Kako pa od njih pobiramo med?«

»Odpremo leseni pokrov, nalomimo viseče satovje ter

vzamemo med in cvetni prah, ki sta v njem. Samo pohlepni

ne bodimo, čebelam mora ostati dovolj medu za zimo. Prvo

leto je bolje, če jim ga sploh ne vzamemo.

Str 87

———————————————

Večerna opravila

»Zvečer pred spanjem si je treba noge umiti v vodi z

dodatkom majhne količine (nekaj kapljic) soka lobode

ali kopriv. Lahko tudi oboje, ne uporabljamo pa mila ali

šampona. Vodo, v kateri smo si umili noge, zlijemo na

gredice. Če je potrebno, jih lahko potem umijemo tudi z

milom. Ta večerni postopek je potreben iz dveh razlogov. S

potenjem nog se izločajo toksini in iz organizma odnašajo

bolezni, zato je treba noge umiti, da se pore očistijo. K temu

bo dobro pripomogel sok iz lobode ali kopriv, S tem, ko vodo

zlijemo na gredice, damo mikroorganizmom in rustlinam

dodatne podatke o svojem trenutnem stanju. To je prav

tako zelo pomembno. Ko vidni in nevidni svet okrog nas

dobi te podatke, lahko iz vesolja in zemlje dobi vse potrebno

za izdelavo tistega, kar je potrebno za normalno delovanje

našega organizma.«

Str. 89

———————————————

»Ti ali tisti, ki bi želel na sebi izkusíti lastnosti vode, mora

najprej najti izvir z vodo, katere okus mu bo najbolj všeč. To

vodo naj pripelje domov, jo prelije v posode in zamrzne.

Vsak večer naj količino vode, ki jo potrebuje za naslednji

dan, postavi v lepo posodo na mizo. Zaželeno je, da je pod

posodo košček zelene tkanine. Pred spanjem vodi pove

prijazne besede, lahko pa preprosto ljubeznivo misli nanjo,

V sobi ne sme biti preveč toplo, v vodi mora ostati vsaj

malo ledu. Če ne ostane. je treba dodati košček ledu, posebej

shranjenega na mrazu.

Zaželeno je tudi v toplo vodo dodati majhen košček ledu.

Prav tako v vroč čaj, ki ga piješ. Ko se bo led topil, je dobro

na vodo misliti ljubeznivo, lahko ji govoriš prijazne besede

kot živemu bitju. V odtajano vodo lahko kaneš tudi kapljico

cedrovega olja. Ne glede na to, v kakšno količino vode bo

padla takšna kapljica, se bodo podatki od nje razširili po vsej

količini vode in ti podatki so zelo pomembni.

Pred spanjem lahko pobožaš posodo z vodo in iz sebe na

vodo izdihneš sapo.

Str. 97

Naslednji dan, ko se zbudiš, moraš vodo pozdraviti.

Zaželeno jo je piti v majhnih počasnih požirkih, z njo pa si

lahko tudi omočiš obraz.

Če so v tvojem telesu kakšne bolezni, jih bo voda začela

zdraviti in jih bo zagotovo tudi pozdravila. Izboljšanje boš

začutil že čez tri dni.

Če boš to vodo uporabljal devetindevetdeset dni, bodo

tvoje telo zapustile celo resne bolezni in videl boš, kako se bo

stanje kože na tvojem obrazu opazno izboljšalo.

Če želiš, da bi se tvoje telo pomladilo in da bi tvoje misli

delovale z večjo hitrostjo, lahko zjutraj, opoldan in proti

večeru poleg vode uporabljaš še cedrovo olje, vsakič po en

požirek. Tudi med različnih trav in cvetni prah, v količinah,

ki ti prijajo. Toda ne smeš jih mešati z vodo. Če boš tako delal

trideset dni, bodo tvoje misli začele delati z veliko hitrostjo.

Str 98

telo pa se bo pomladilo. «

»Anastasija, kar si povedala, je vredno pozornosti, ker

lahko to preverijo tako znanstveniki, kot preprosti ljudje.

Toda od kod vse to veš? Od svojih prednikov? «

»Od vode,« je rekla Anastasija, se zasmejala, zavrtela in se

ob tem nečesa veselila. Nato se je ustavila in resno dodala:

»Pa tudi od zvezd.«

Str 99

———————————————

POMOČNIK IN VZGOJITELJ

VAŠEGA OTROKA

Anastasijo sem vprašal, kako lahko kos zemlje pripomore k

vzgoji otrok, tudi če so rastline na njem posajene na poseben

način in so v stiku s človekom. Pričakoval sem, da bom

od nje dobil odgovor v smislu, da je treba otrokom vcepiti

ljubezen do narave, vendar sem se zmotil. Kar je povedala,

me je začudilo zaradi preprostosti argumentov in hkratne

globine filozofskega pomena.

»Narava in vesoljni razum sta uredila tako, da se vsak

človek rodi kot vladar, kot kralj! Podoben je angelu, čist in

nepokvarjen. Še vedno golo temence sprejme ogromen tok

podatkov iz vesolja. Vsak novorojenec ima sposobnosti, ki

mu omogočajo postati najmodrejše bitje v vesolju, podobno

Bogu, in zelo malo časa je treba, da starše obdari s srečo in

blaginjo. Obdobje, v katerem ozavesti bistvo sveta in smisel

človeškega bivanja, traja vsega devet zemeljskih let. Vse, kar

za to potrebuje, že obstaja. Starši samo ne smejo popačiti

realnega naravnega sveta in otroka ločiti od najpopolnejših

stvaritev v vesolju. Toda tehnokratski svet staršem tega ne

dovoli.

Kaj malček zagleda s svojim prvim ozaveščenim pogledom?

Vidi strop, ograjo posteljice, razne cunjice in stene. To so

atributi in dragocenosti umetnega sveta, ki ga je ustvarila

tehnokratska družba. V tem svetu je tudi njegova mati, tu

so njene prsi. Verjetno mora tako biti, si misli. Njegovi

nasmejani starši mu kot dragocenosti nosijo ropotajoče in

piskajoče predmete, igrače. Zakaj? Dolgo proučuje, zakaj

ropotajo in piskajo in se s svojo zavestjo in podzavestjo to

trudi osmisliti.

Str. 100

Potem ga bodo ti isti nasmejani starši povezali v nekakšno

blago, v katerem mu bo neudobno. Poskušal se bo osvoboditi,

a zaman. Edino, kar lahko naredi v znak protesta, je krik.

Krik protesta, prošnja za pomoč, krik nezadovoljstva. V tem

trenutku angel in vladar postane ničev, suženj, ki prosi za

milost.

Otroku enega za drugim izročajo predmete umetnega sveta;

dobrine so nova igračka, nova obleka, Tako mu sporočajo,

da so ti predmeti glavna stvar v svetu, v katerega je prišel.

Čeprav je majhen, je najpopolnejše bitje v vesolju, (mi pa

se z njim pogovarjajo čebljaje in se tako do njega nehote

obnašajo kot do nepopolnega bitja. Celo v ustanovah, kjer,

kot vi mislite, poteka izobraževanje, mu spet pripovedujejo le

o vrednotah umetnega sveta.

Šele pri devetih letih mu mimogrede omenijo tudi obstoj

narave, kot da je dodatek k nečemu drugemu, poglavitnemu,

pri čemer imajo v mislih stvaritve človeških rok. Večina ljudi

do konca svojih dni ne zmore spoznati Resnice. Na videz

preprosto vprašanje V čem je smisel življenja? tako ostane

nerešeno.

Smisel življenja pa je v resnici, radosti in ljubezni.

Devetleten otrok, vzgojen v naravnem svetu, natančneje

pozna zgradbo vesolja kot izobraževalne ustanove vašega

sveta in mnogi družbeno priznani strokovnjaki.«

»Anastasija, stoj. Ti verjetno misliš na znanje o naravi?

Če bi njegovo življenje potekalo enako kot tvoje, bi se lahko

strinjal s teboj. Toda sodobni človek je, naj je to dobro ali

slabo, prisiljen živeti prav v našem tehnokratskem svetu,

kakor ga ti imenuješ.

Človek, ki bi bil vzgojen tako, kakor ti predlagaš, bi poznal

naravo, čutil bi jo, toda o vsem drugem bi bil povsem neveden.

Obstajajo tudi znanosti, kot je matematika, fizika in kemija,

pa preprosto znanje o življenju in družbenih pojavih.«

Str. 101