– Vpogled 8 – “Ni pomembno”

Vpogled 8 – “Ni pomembno”

TOBIASOVO GRADIVO Serija vračanja:
ŠAUD 8: “Ni pomembno” – Predstavlja Tobias, kanalizira Geoffrey Hoppe
Crimson Circlu predstavljeno7. marca 2009 www.crimsoncircle.com

In tako je, drage Šaumbre.
To so najboljši časi in to so najslabši časi. (smeh)
To je doba modrosti in to je doba norosti.
Dajmo globoko vdihniti.
(pavza)
To je epopeja zaupanj in to je epopeja nezaupanj.
To je obdobje svetlobe in to je obdobje teme.
To je pomlad, drage Šaumbre, pomlad upanja je in je zima obupa.
In pred nami imamo vse in pred nami nimamo nič.
Vsi smo v svoji zavesti vstajenja in vsi smo za večno izgubljeni v brezčasju.
Z besedami Charlesa Dickensa, s pomočjo Adamusa Saint-Germaina (smeh),  napisano v letu 1859, pred 150 leti – “Povest od dveh mestih.” Vendar je prav tako zelo primerno danes, v dobi, v kateri živimo, morda prenaslovljeno v »Povest o mnogovrstni zavesti«.
Oh, drage Šaumbre, kakšni časi, v katerih živimo in pravim »mi«, kajti večji del mene je tukaj z vami na Zemlji. To je eden mojih zadnjih sporočil tej skupini Šaumber na način, kot to zdaj počnemo – z menoj v drugi nefizični dimenziji, z vami tukaj na Zemlji. Toda, oh, tako naglo čutim, da me vleče nazaj k temu zemeljskemu prostoru, nazaj v telo tega, ki ga imenujem Sam, nazaj v to realnost in nazaj v to iluzijo, v kateri živimo.
Prav res so to najboljši časi in prav res najbolj težavni časi kadarkoli na obličju Zemlje. Dajmo vsi, ljudje in duh, globoko vdihniti v praznovanju tega paradoksa, v praznovanju tega, kje smo danes, kajti, kot ste slišali tolikokrat poprej, zaradi tega ste izbrali priti na Zemljo.
In, kakor tako dobro veste, je naporno in težavno in izgleda, da nič ne deluje več. Stare zvijače in stara orodja zunaj, toda kaj jih nadomešča? Kot je rekel Dickens, imamo vse pred seboj. Pred seboj imamo vsako orodje, vsak vir, vsako rešitev in vsak odgovor, kajti mi smo jih na zelo večdimenzijski način namestili tja. Dolgo nazaj smo jih namestili tja, vendar nismo vedeli, kdaj bi bil ta dan.
Toda imeli smo modrost za namestitev novenergijskih orodij, ne vedoč niti , kaj so; ne vedoč, kaj se mora narediti, vendar smo vedeli, da je lahko narejeno; ne, da bi morali upravljati , ali izdelati določeno orodje, ali določen sistem, ali zgradbo, vendar z vedenjem, da se bodo ta orodja, ko pridemo na ta kraj na poti, pojavila in bodo primerna in bodo iz Nove Energije, ne iz Stare.
Ničesar nimamo pred seboj. Ničesar nimamo na mizi, ker smo naravnani, da gremo nazaj v zgodovino in nazaj v času, da potegnemo, kar smo se naučili prej in v časih obupa in izziva tisto prinesemo na mizo. Vendar tisto ne deluje. Nič več ni veljavno. In, kakor nam je prejšnji mesec povedal Kuthumi, nihče v resnici ne ve. Torej nimamo ničesar na mizi, vsaj ne iz naše preteklosti. Vse, kar je trenutno na mizi – vsa darila in obilje, orodja, modrost in upanje – prihaja iz novega, prihaja iz nas v potencialih, ki smo ji ustvarili v prihodnosti in vse je tam.
Včasih je težko videti, ker ni videti kot preteklost. Ne deluje kot preteklost. Nima logike preteklosti – hvalabogu. Čisto drugačno je, vendar je tu.

Zavest po Kvantnem skoku
V septembru 2007 je človeštvo prečkalo zelo pomembno znamenje. Pravimo mu Kvantni skok. Za trenutek poglejte nazaj. Poglejte, kako se je spremenilo vaše življenje. Poglejte, kako se je, niti v dveh letih, spremenil svet. Poglejte trge, vlade, cerkve. Poglejte zavest človeštva. Ni to, kar je bilo ponavadi. In to je bilo samo v zelo pičlem številu mesecev po Kvantnem skoku.

Vedeli ste, da prihaja. Vedeli smo, da prihaja. Z naše strani lahko merimo in spremljamo zavest človeštva. Vidimo njene oseke in plime. Vidimo njeno razširjanje. Vidimo, kako se je vse pospeševalo – zelo hitro je šlo, lahko se zgodovinsko ozrete nazaj, kako hitro so šle stvari –  in nato je naredila Kvantni skok.

Večina ljudi na Zemlji se niti ne zaveda datuma v septembru 2007. Ne zavedajo se, da je bila tam stvar, imenovana Kvantni skok, vendar jo danes živijo. Vi ste se zavedali, da prihaja. Zavedali ste se dosti pred tem, ko smo kdajkoli izrekli besedi »Kvantni skok«, ali preden smo kdajkoli dali datum za ta skok v zavesti. Zavedali ste se ga tisoče in tisoče let. Vedeli ste, da prihaja in zelo zavestno ste izbrali, da ste tukaj, v tem času inkarnirani na Zemlji.

To so najboljši časi, drage Šaumbre, sicer se jaz, Tobias, ne bi vračal nazaj v praznovanju in veselju in, seveda, v izzivu in včasih zmedi, kot je človeku tako lahko narediti. Toda ne bi se vračal nazaj v tem času, če ne bi imel enake vrste sanj, kot jih imate vi, enake vrste upanja za človeštvo, kot ga imate vi in enake vpoglede v to, kar prihaja, kot vi.

Oh, tako pogosto se imate za norca… tako pogosto. Rečete si, da ste za vedno izgubljeni v tem brezčasju. Včasih si celo rečete, da čakate, da se prikažejo tisti mali v kovinskih vesoljskih ladjah, da vam pokažejo pot. Vem… vem. Včasih, v vaših najbolj ranljivih trenutkih, nekateri od vas mislite: »Počakal bom na veličastna inteligentna bitja od daleč, da nas pridejo rešit.« Toda, drage Šaumbre, ponovno vam povem, vi ste veličastna bitja od daleč. Vi, iz vašega prihodnjega potenciala, vi, ki ste že šli, kamorkoli ste izbrali, da greste, vi ste tisti, ki se vračate nazaj v ta Sedanji trenutek in prinašate na mizo svojo modrost; prinašate na mizo svojo jasnost; prinašate na mizo svoje vedenje, da je že opravljeno; prinašate na mizo svojo globoko modrost, da ni pomembno. Ni.

Nekateri od vas –  nekaj vas, ne dosti – toda, nekaj vas čaka na bitja, ki živijo pod zemljo, da pridejo iz Zemlje, koder so živeli desettisoče let, da prinesejo svojo modrost. Če bi bili tako pametni, bi bili že tu! (smeh) Kar v resnici čakate, je ta del vas, da pride gor iz zakopanega bitja spodaj, ta del vas, ki tako dobro ve, kdo ste, del vas, ki ve, da ste tudi vi bog, vendar je bil postavljen dol pod zemljo, zakopan in skrit je bil in samo čakal. Torej ste vi tisti, ki prihajate iz zemlje.

Ne pričakujte horde milijonov bitij, ki so živeli pod zemljo brez tuša, ali mila, ali česa takega, da pridejo gor rešiti človeštvo. Del vas je, ki prihaja naprej v tem času, kajti to so resnično najboljši čas in resnično, za nekatere, najslabši časi.

Zemlja gre skozi svoje spremembe in človeštvo gre skozi svoj proces vstajenja in res  se zdi, da je kaos in zdi se, da je težko. In tako lahko se je ujeti v vse to in, ko si v vse to ujet, je tako lahko iti na ta stari kraj, k temu, precej zatemnjenemu prostoru, k temu nenavdihujčemu kraju, imenovanemu um. V iskanju odgovorov, v iskanju svoje preteklosti in zgodovine, rekoč: »Kaj počnem zdaj? Kakšno zvijačo sem privlekel? Kaj je delovalo deset življenj nazaj? Kaj je delovalo eno življenje nazaj?« Zdaj to ne bo delovalo, drage Šaumbre. V drugačnih časih živimo.

In, kakor sta vam danes povedala Cauldre in Linda, nikoli ne greš nazaj. Nikoli ne greš nazaj. Zemlja nikoli več ne bo enaka. Toda, ali ni to tisto, za kar ste prosili? Ali niste molili za to, ko ste bili še vedno v svojih molitvenih dneh? Ali ni to tisto, kar ste si predstavljali?

Kaj je pred nami

Drage Šaumbre, kakor je v nedavni diskusiji z vami rekel Saint-Germain, nekaj naslednjih let bo za nekatere tako napornih in težkih in za druge tako enostavnih in tako svetih in tako blagoslovljenih. Imeli boste svoje dni… imeli boste svoje dni, ko bo ogromno upanja in imeli boste dneve obupa. Imeli boste dneve svetlobe in dneve teme. V teh nekaj letih pred vami bodo časi, ko bodo tisti, ki so vam bili najbljižji in najdražji, tisti, ki vas bodo izdali. In ni pomembno.

V vašem življenju bodo časi, ko ste izjemno bogati in kjer bo vse videti, da teče in darila enostavno kar prihajajo hitreje, kot jih sploh lahko sprejmete. In bodo časi, ko boste nekateri od vas, ne vsi, ne vsi, pač pa nekateri od vas, izgubili vse, kar ste mislili, da imate. In ni pomembno.

Mnogi od vas boste šli skozi najglobljo in najtežavnejšo in najtemnejšo duhovno krizo, ki ste jo kdajkoli imeli v kateremkoli življenju na Zemlji in izvajali jo boste v tem telesu. O njej sem, v Sedoni s Kryonom, govoril v preteklem juniju in nekateri od vas natanko veste, o čem govorim – duhovna kriza kot še nobena. Oh, naučili ste se ravnati z nekaterimi krizami v svojem življenju. Večji del, ste se naučili ravnati s krizami zdravja in čustvenimi krizami. In si rečete: »Vem, da jo lahko prebrodim. Vem, da lahko pridem skoznjo.« Toda ta duhovna kriza, ki smo jo prej naslovili, je drugačna od katerekoli druge, temnejša od katerekoli druge in bolj strašljiva, kot katerakoli druga.

In istočasno boste imeli duhovno razsvetljenje. Ne maram več besede »duhovno«. Ima staro konotacijo. Imeli boste razsvetljenje sebe, zavesti, vas, kot ga še nikoli prej niste doživljali. In ni pomembno.
Imeli boste vpoglede o tem, da si večdimenzionalen, nekako kot so danes pred tem govorili Cauldre, Linda, Aandrah in On in vrglo vas bo iz tira. Vrglo vas bo iz tira, kajti star človeški sistem merjenja vas še vedno skuša ohraniti – kako reči – zelo linearne in zelo edninske. Stari sistemi merjenja in preverjanja vašega telesa, uma in duha vas skušajo ohraniti uravnotežene v tej, zelo togi 3D realnosti/iluziji. Toda, ko postanete večdimenzionalno utelešeni, medtem, ko ste v tem telesu, umu in duhu, vas bo iztirilo.Postalo bo zelo zmedeno, kajti nenadoma imate energije, ki prihajajo s krajev, ki jih pravzaprav še nikoli prej niste doživljali, niti v nefizičnih časih med življenji.
Izkušali boste Novo Energijo in ta je tako drugačna. Niti ni merljiva na staroenergijski način. Na tej točki zanjo ni drugega opisa, kot ta kliše »Nova Energija«, ker je tako drugačna.
V svojih življenjih boste imeli izkušnje, ko se vam bodo dnevi zdeli tako temni in drugi tako svetli in veste, o čem govorim, ali ne? Pravkar greste skoznje. Doživljate najboljše čase in najslabše čase, medtem, ko ste v tem telesu. In ni pomembno.
Časi bodo, dragi prijatelji, ko boste v krizi zdravja in prestrašilo vas bo, kajti čutili boste, da se po stopnicah bliža smrt. Spraševali se boste, kaj je narobe z vami, zakaj vas vaše telo izdaja? Zakaj popušča? Ali je tu še kakšna druga sila, večja od vas – celo del vas, vendar večji, kot ste vi – ki vas kliče domov? Je telo v resnici moč, kontrola in bog življenja? Je telo tisto, ki odloča kdaj, kako in kam boste šli?
Krize zdravja se vam bodo torej zgodile, ki vas bodo pripravile do tega, da si pogledate celotno življenje, da se vprašate, kaj počnete. In te krize zdravja bodo, ponovno, izzvale duhovne in čustvene krize, ker, no, ker naj bi bili duhovno razvito bitje. Zakaj le bi sploh zboleli? Zakaj bi na vašo pot prišlo nekaj kot rak, sladkorna, ali celo prehlad, ali gripa, če ste tako popolni?
In tu bodo še drugi trenutki v teh osupljivih časih, v katerih živite, ko boste diagnosticirani z nečim, ki bo izgledalo kot življenjsko nevarno, toda kot bi trenil, bo, s tvojo ljubeznijo in izbiro nad tvojim telesom, tam, kjer naj bi bila bolezen in neravnotežje, to izprano iz tvojega sistema. In to bo zdravnike tako močno zbegalo, da ne bodo želeli govoriti z vami o tem, ker ste posebnež. Ne prilegate se njihovi knjigi, njihovim receptom in njihovim strukturam, kajti nekaj se je zgodilo, kar je bilo z vaše strani drugače, zato vas bodo odslovili. Pa vendarle se bodo vrnili v njihove tihe prostore, v njihove domove in se spraševali, kaj se je pravkar zgodilo.
Najboljši časi so, najslabši časi so in predvsem, ni pomembno.
Ni pomembno
Pred manj kot dvema tednoma smo s krasno skupino Šaumber z vsega sveta sedli v vrtinec – pravi vrtinec – imenovan Velika piramida. Ne le zato, ker je to vrtinec, ki se ujema z mrežami in zemeljskimi linijami in takimi stvarmi, pač pa, ker je postal vrtinec za človeštvo. Zavest ga je pomagala ustvariti kot tako močan vrtinec. Vtisnjen je v spomine in zavest ljudi po vsem svetu. Vtisnjen je na nek vaš papirni denar. Je vizija in slika, ki ga je videla in poznala velika večina človeštva. In s to skupino Šaumber, ki so sedeli v notranjih sobanah, smo govorili o skrivnostih življenja, šli v resnične skrivnosti življenja.
Tej skupini smo povedali, da sploh ni pomembno. In med skupino smo lahko čutili zaznavanje žalosti in obžalovanja in dvoma – »Kaj misliš s tem, Tobias?« Nekatere od njih lahko slišim, ko pravijo: »Kaj misliš s tem, da ni pomembno? Tu na Zemlji naj bi bil zaradi tega, ker je pomembno. Naj bi bil Standard Nove Energije, ker je pomembno. Sem na misiji. Ali ne razumeš tega, Tobias? Na misiji sem. Čeprav sem izgubljen, kot hudič, sem na misiji. « (smeh) »Vse sem izgubil po poti, ne vem, kaj počnem, niti tega ne vem, kdo sem, toda ta misija je od vraga, Tobias. Od hudiča je ta misija. Kako to misliš, da ni pomembno?«
Bilo je skoraj, kot da jim nekaj jemljem – občutek strasti, občutek smisla. Ni pomembno, sem povedal tej skupini. Resnično ni. Zakaj? Ker ste že tam. O tem smo že govorili. Prispeli ste že na katerokoli mesto ste želeli priti. Nekateri ste povedali Saint-Germainu, da ste izbrali vstajenje. Torej, ste že vstajeni. Tam ste! Zdaj le izkušate, kako je bilo priti tja. Ni pomembno, ker, drage Šaumbre, je tako naraven in tako del vas je – ta celotni proces razširjanja, ali evolucije, ali kakorkoli ga želite imenovati. Ste že tam.
Tam ste bili, ko ste prečkali skozi Ognjeni zid in doživljali vse potenciale vsakega življenja, fizičnega in nefizičnega, vsega, na kar bi kadarkoli pomislili, vsega, kar bi kadarkoli naredili in vseh podpotencialov in njihovih podpotencialov. Ste že prispeli. Torej res ni pomembno. Sploh ni pomembno.
Oh, vem, da boli. »No, zakaj bi se pa zbudil zjutraj? Zakaj bi se trudil?« Popolnoma prav imate – le zakaj bi se? (smeh) Le zakaj bi še naprej trpeli? Ne bi vam bilo treba, res ne, ni pomembno. »Zakaj bi še naprej na svoji ramenih držal celotno Zemljo, nosil bremena in energijo človeštva?« Ni treba. Morali bi samo spustiti na tla. Ni pomembno. Čisto v redu bodo.
Niso vsi izbrali, kar ste vi izbrali. Niso vsi izbrali vstajenja, ali celo, da postanejo razsvetljeni, ali celo samo, da imajo en sam dober dan. (smeh) Vendar ni važno, kajti slej ko prej bodo – ali pa morda ne. Ni pomembno. Gredo skozi tako svet in tako oseben proces. Če so izgubljeni, če so popolnoma izgubljeni, to ni pomembno, kajti našli se bodo. V svojem stanju izgubljenosti, se bodo našli.
Ni važno, da so zaprti v svoji lastni zavesti – ali, da ste vi. Ni pomembno, kajti slej ko prej, kakor se je brezčastni, vzvišeni in veličastni Adamus Saint-Germain ujel v svoj kristal, je v največji enostavnosti, ki si jo lahko kdajkoli zamislite, Saint-Germain spoznal: »Če sem se spravil v to, se lahko spravim tudi ven iz tega. Če sem ustvaril iluzijo svojega zapora, lahko prav tako ustvarim tudi iluzijo svoje svobode.« Ni pomembno, Šaumbre.
Kaj sijajnejšega bi lahko povedali skupini v velikih piramidah – kot, da ni pomembno?    Kaj več od vakuma žalosti, ki smo ga čutili v tisti skupini, teh, ki so tu na misiji, teh, ki se tu borijo proti tokovom in teh, ki gredo tukaj skozi svoje lastne igre, skozi svoje lastne procese. Ni pomembno.
Pojdite skozi igre in pojdite skozi procese, kajti čisto dobro jo boste odnesli. To lahko rečem. Nekaj milj sem prehodil v vaših sandalih. Vem, kako je priti do te točke popolne enosti s seboj, popolne ljubezni s seboj, se zaljubiti vase, ko nenadoma spoznaš: »Ni pomembno. JAZ SEM, KI SEM. Vedno sem bil in vedno bom. Ni pomembno.«
Spomnim se, ko sem razmišljal na svojem potovanju, moji končni realizaciji svojega vstajenja, da si želim, da bi šel lahko nazaj v času in si povedal, da ni pomembno in bi potem lahko užival na celotnem potovanju prispetja sem. In, veste kaj? Šel sem nazaj. Povsem nazaj sem šel k sebi, k vsemu, kar sem kdajkoli naredil in izkusil in si rekel – duša, človeškemu utelesenju – rekel sem si »ni pomembno«.
Nisem vedno poslušal. Nisem hotel poslušati. Ni mi bilo mar za poslušanje, kajti tako sem bil zatopljen v svojo človeško inkarnacijo, v dileme in drame, tako sem bil vpleten v svoje igre, razglabljanja, toda tudi v svoje kreacije in odnose, da nisem želel slišati tega glasu, ki je rekel: »Ni pomembno. Si že tam«.

Zakaj si tukaj?
Živite v najboljših in najslabših časih. Živite v časih modrosti in v časih norosti in ni pomembno. Živite v času velike spremembe in živite v času, ki sploh ne potrebuje spremembe, ker je že tu. Torej vsakega od vas sprašujem danes, po vsem svetu sprašujem: zakaj si tukaj? Kaj je to, kar izbiraš? Če si že tukaj, če si že v svojem vstajenju, kar smo ti povedali v naših pogovorih v drugem letu v Serij, v naših Šaudih, kaj je potemtakem tisto, zaradi česar si tukaj?
Ali morate imeti takšno misijo in, ali morate imeti takšen namen? Ali morate biti potrebni nekomu ali nečemu drugemu? Ali morate še vedno biti križar? Ali morate na tega konja in prekrižariti prostrane dežele, da poveste in pokažete drugim ljudem, kako živeti in čemu verjeti?
Ali ste lahko prav zdaj tukaj na Zemlji kot vi – samo zato? To je dovolj dober razlog, sem odkril – samo zato. Zakaj si na Zemlji? »Samo zato, presneto, to so najboljši časi, to so najslabši časi. Za nič na svetu jih ne bi želel zamuditi!« (smeh) Zakaj si tukaj? »Samo zato, ker sem lahko tukaj, ker sem lahko v telesu in kakšna slastna stvar je to. Samo zato, ker lahko čutim človeško čustvo, lahko okusim človeško hrano. Dejansko lahko občutim človeško bolečino in človeški trud – to je razlog sam po sebi. Ker lahko občutim to stvar, imenovano ljubezen od enega do drugega. Lahko crkljam kužka. Lahko pojem na ves glas in slišim samega sebe.«
Samo zato. Kakšna veličastna in fantastična stvar je za kreatorja, da naredi samo zato – če nič drugega, zaradi izkušnje.
Na drugi strani ne dobite točk za skupno število izkušenj, ki ste jih imeli, za težavnost in izzive pri izkušnji. Občudovani ste samo za globino in sočutje izkušnje s seboj. To je vse, kar šteje. Na drugi strani so bitja – angelska bitja, kot bi jih imenovali, ki še nikoli niso bila v človeški obliki – in jih angeli, ki so bili na Zemlji čisto prevzamejo. To se pokaže v naših barvah. Pokaže se v vaših barvah. Zdaj, barve – lahko bi rekli vrsta vibracije, ali svetlobe. (Tobias naredi požirek)
Postajam tako odvisen od te človeške… (smeh). In moram reči, da je ena od mojih zadnjih želja, razen, seveda, Cauldrejeve brade in …o, ja, rad bi, po tem, ko mu zraste brada za moje poslovilno sporočilo, da jo obrije in morda prodaja svete ostanke … (veliko smeha, Linda reče: »Odnaša te.«) Ampak res, v mojem zadnjem kanaliziranem sporočilu, v moji zadnji minuti, bi rad kozarec vašega najboljšega vina, kar si ga lahko privoščite. (več smeha, Linda reče: »Bodi previden, za kaj prosiš.«) Oh, prav res, ne samo prosim, sanjam in ustvarjam. Kje smo ostali? (smeh)
Ko torej v drugih območjih angel, ki še nikoli ni bil v človeški obliki, naleti na enega od vas, ki ste bili v človeški obliki, je v takšnem spoštovanju tega, čemur bi rekli izkušnja. Radi bi jo nekaj. Tako spoštujejo globino vaše duše in sijajne barve in pesmi vašega srca. »Kje si to dobil!?« rečejo. »Kje si postal tako veličastno in čudovito bitje – kralj in faraon in bog do sebe? Kako postanem tak kot ti?«
In vi globoko vdihnete: »Po to moraš na Zemljo.« (Tobiasovo smehljanje) »A naj te, preden greš, opozorim. Lahko izgubiš svojo pot.«
In rečejo: »Ampak, poglej sebe, ti si očitno našel svojo pot.«
»Ja, ampak tam je iluzija izgubitve svoje poti, ki je tako resnična, da je to največja izkušnja, ki jo boš kdajkoli imel. Iluzija tega, da si izgubljen in slaboten in neznaten in ničé med drugimi – kakšna izkušnja je to!«
In rečejo: »Toda, poglej se, ti veličastno bitje. Šel si na Zemljo. Se igral. Se zabaval. Ljubil. Postal si trden! Stvari lahko čutiš na način, ki jih mi nikakor ne moremo.«
In zmajete z glavo – ali jaz zmajem z glavo – in rečete: »Vendar boš sovražil.« (smeh) »Vendar je ne boš je maral. Toda v tej mržnji in obupavanju, da prideš iz nje, ah, je izkušnja. Kako veličastna stvar je dejansko pogledati nanjo z druge smeri, dejansko biti tako potrt in tako obupan, da vse sovražiš. Kakšna izkušnja.«
“In, mimogrede, veš kaj?« rečeš tem novim. »Ko greš na Zemljo, mi naredi eno uslugo. Predvsem, ko greš na Zemljo in si tam potrta in obupana in si v težavi, se sprašuješ, če se boš sploh prigrizla do naslednjega dne in tvoj soprog se je ravno ločil od tebe in tvoji otroci te ne prenesejo in si bolna – imaš boleč križ in prehlad in gripo, vse naenkrat – in preklinjaš in psuješ in govoriš ‘Kaj sem sploh mislila?’, se samo spomni tega. Ni pomembno!« (smeh) »Ni pomembno, ker se ne moreš izgubiti. Ne moreš izgubiti. To ni test. To niti ni poskus, je izkušnja. Ni pomembno.«
»Zdaj, če lahko greš tja dol in se spomniš teh besed« – vidite, poveste jim to; jaz jim to povem, toda ne poslušajo – »če greš lahko tja dol in se spomniš teh besed ‘ni pomembno’, boš imel vražjo izkušnjo. Absolutno boš cenil vsak trenutek v fizičnem telesu. In, če greš tja dol v tem času velike spremembe na Zemlji, imenovane Kvantni skok, imenovane evolucija zavesti in se spomniš, da ni pomembno, boš dejansko užival v njej. Kaj bi raje doživljal – uživanje v njej, ali strah pred njo? Da si kreator, ali, da si igralec igre? »
»Če se spomniš, ko greš v tem novem času na Zemljo,« rečeš tem nezrelim, zelenim (neizkušenim) angelom, »če si, ko greš tja na Zemljo, preden greš spat samo poveš ‘ni pomembno, ni pomembno’, tedaj se z ljudmi zgodi zanimiva in čudna stvar. Ni rečeno, da želijo verjeti, da ni pomembno in pravzaprav so šolani, ali, včasih, hipnotizirani, da je pomembno. Rečeno jim je bilo, da, če ni pomembno, bodo naredili nekaj, s čimer bodo prizadeli nekoga. Če ni pomembno, boste ropali, ali goljufali, ali celo ubili nekoga. Torej jim je bilo rečeno, izurjeni so, da je ‘bolje, da je pomembno’.»
»Toda, veš, če se vedno spomniš, da si angel, si v izkušnji, si v izkušnji – si kreator te izkušnje in si od-kreator te izkušnje – če se spomniš tega, ti nikoli ne bo treba skrbeti o početju nečesa čemur bi rekli ‘slabo’. Presežeš dobro in slabo. Nikoli ti ni treba od nikogar ukrasti energije. Zatorej se ne boš zapletel v nekatere igrice, ki se jih ljudje igrajo. Ne boš se ujel v karmo. Ne boš se ujel v to past, če se spomniš, da ni pomembno. JAZ SEM, KI SEM, JAZ SEM kreator in od-kreator. Ni pomembno.’«

Konec dvojnosti
Torej Šaumbre, neverjeten čas, v katerem živite in doživljali boste  – ljudje bodo doživljali ta izjemen paradoks. En dan vedeti vse, naslednji dan pa sploh ničesar. En dan imeti krasno ljubezen v svojem življenju in naslednji dan izdaja od te iste osebe, ki te ljubi. Ni pomembno. Resnično ni. Oh, človeško stanje bi imelo rado, da bi bilo pomembno in bi rado kričalo in se pritoževalo nad tem in bi rado krivilo nekoga drugega in bi rado – bi bilo rado – žrtev, da bi se igralo igrice. Toda ni pomembno.
Živite v času izjemnega paradoksa, kjer nič ni tako, kot je bilo. V nedavnem Šaudu smo govorili o vremenu – vreme gre naprej in nazaj – izjemen paradoks. En trenutek nevihta, naslednji trenutek raj. En trenutek trpljenje človeštva, naslednji trenutek veselje.
Zakaj vsi ti paradoksi? Zakaj zdaj vsa ta zmeda? Ker, dragi prijatelji, ta stvar, ki ste jo poznali tako dolgo, kot ste živeli življenja na Zemlji – ta stvar, imenovana dualnost, nasprotna sila – zavest dualnosti prihaja do zaključka… prihaja do zaključka. Torej te sile, ki jih vidite očitne, ali zaznavne, ki so se borile druga proti drugi, zdaj pravzaprav prihajajo skupaj.
Prihajajo skupaj, torej niste več moški ali ženska. Toda, ko prihajajo skupaj, je tu ta zaznava, ali izluzija, da je prisoten ta velik paradoks med moškim in ženskim delom vas, vendar dejansko prihajata do zaključka. Za to v resnici gre pri tej celotni preobrazbi v Novo Energijo.
Na nek način je konec časov. Je konec dualnosti. Toda dualnost se dela bolj opazno, kot kdajkoli prej. Protislovja bodo bolj vidna in zaznavna kot kdajkoli prej – pomeni, da ga boste zaznavali močneje, kot kdajkoli – in pravzaprav ni protislovje in pravzaprav ni več nasprotna sila, kajti prihajajo do zaključka. V tem, kar bi se zdelo kaos ali protislovje ali konflikt, pravzaprav ponovno prihajajo nazaj skupaj. Vidite, ni pomembno. Dogaja se naravno. Pravzaprav se dogaja na zelo lep način.
Pokazana vam je bila le ena stran zelo lepega procesa na Zemlji zdaj. Vsi se osredotočajo na strašno. Osredotočajo se na razpadanje sistemov. Sprehodite se okoli na drugo stran, kjer nihče ne stoji. Sprehodite se na drugo stran kreacije, te iluzije in videli boste lepoto tega, kar se dogaja. Ne stojte tam z množicami, ki strmijo v dimenzionalno sliko realnosti in govorijo: »Kaj za vraga se dogaja z Zemljo? Kam gremo? Kaj počnemo? Zakaj sem tukaj?« Sprehodite se okoli na drugo stran. Šaumbre po svetu, sprehodite se okoli, kjer nihče drug ne stoji in poglejte v to, kaj se v resnici dogaja. Čudovito je in istočasno razpada. Je vračanje elementov nazaj, ki so bili dolgo, dolgo ločeni in je tako lep proces.
Bodite tisti, ki v tem vidite lepoto. Bodite tisti, ki nato to vzamete vase, da popolnoma občutite, kaj se v resnici dogaja tu. Dajte na stran svoje človeške srbi o vaši službi in vašem denarju in, oh, vrednosti delnic. Ni pomembno. Tu je za vas, kot bi mu rekli, bogastvo, ali obilje, a niti malo ni videti kot staro obilje. Ne deluje kot staro obilje. Nehajte skrbeti o tem, od kod bo prišel naslednji ček.
Zdaj bi se radi prepirali z mano o tem in pravkar mi pišete svoj prepričevalen dokaz. Lahko vas slišim: »Tobiasu bom napisal email in mu rekel: ‘Tobias, pojma nimaš, o čem, za vraga, govoriš, kajti ničesar nimam in zame ne prihaja nič in na koncu sem.’« Absolutno si. Sprehodi se okoli na drugo stran in poglej, zakaj si na koncu. Poglej na lepoto spuščanja, da vse gre.
Oh, pozabite na bolečine malega človečka in… večinoma je le strah. Večinoma je iluzija. Kaj ste v resnici izgubili? Nič. Ni pomembno. Vse dobivate, vendar nočete pogledati na to. Preveč ste zaposleni z gledanjem vsega, kar razpada. Preveč ste zaposleni v igri. Preveč ste zaposleni s pretvarjanem, da ste žrtev. Preveč ste zaposleni s tem, da krivite mene in svoje starše in svoje otroke in svoje soproge in svoja pretekla življenja in svet in politike in vse drugo, vključno z možiclji iz vesoljskih ladij in tistimi iz zemlje. Preveč ste zaposleni z zvračanjem krivde na vse.
Ni pomembno. Resnično ni.
In nekaj časa se bomo šli polaganje rok glede tega, dokler se, končno, končno, ne boste nekega dne zasmejali in rekli: »Oh, Tobias, želim si, da bi mi že zdavnaj povedal, ko sem bil na višku svojega obupa in v globinah svoje agonije, želim si, da bi mi povedal, Tobias, da ‘ni pomembno’. In potem bi spustil te male igrice, ki sem se jih igral in potem bi nehal vsakega kriviti. In potem bi imel širok nasmeh in bi rekel: ‘Kakšno veličastno izkušnjo imam zdajle na Zemlji – iluzijo, da stvari razpadajo, ko resnično prihajajo skupaj.’«
Ali ni to nasprotje, ali paradoks sam po sebi? – iluzija, da vse razpada.
Predstavljajte si zdajle, da stojite na hribu z milijoni drugih ljudi in tam je ogromna slika – ogromna slika – in imenuje se »Slika Zemlje v 2009« in izgleda, da ta slika razpada. Barve se topijo, okvir okoli poka in se lomi in drži… bog je, sodobni bog, iluzija življenja je. In vsi jo gledajo in govorijo: »Razpada. Kar smo častili – sodobni bog, novodobni Horus in Izis in vse drugo – sodobna stvar, ki smo jo tako oboževali, izluzija življenja, razpada. Pred nami se drobi in nikogar ni tu, da bi nas rešil in vem to,« reče človek, »vem, da ni tu nikogar, da nas reši, ker sem klical k bogu in noben bog ni prišel. Kričal sem k angelom in dali so mi samo to sranje. Zato vem, da tu ni nič in…« Slika, iluzija, razpada. Tedaj, drage Šaumbre, rečem, da ni pomembno. Popolnoma in, mimogrede, prosili ste za to, da razpade. Želeli ste spremembo.
Pojdite zdaj naokoli na drugo stran hriba, kjer ni nikogar in poglejte, kaj se v resnici dogaja. Prihaja skupaj. Iluzija, da razpada, mora biti tam, kajti sicer bi samo ojačevali stare elemente dualnosti. Samo moškost bi delali bolj moško in ženskost bolj žensko. Samo svetlobo delate bolj svetlo in temo bolj temno in to je samo dodajanje k igri. In to sploh ni to, kar ste izbrali. To sploh ni to, za kar ste prosili. To sploh ni to, kar resnično želite izkusiti.
Sprehodite se okrog na drugo stran slike, te iluzije. Najprej boste spoznali, da tu sploh ni nobene slike! Drugič, spoznali boste, da vse prihaja skupaj, z vami, ali brez vas. Vse se dogaja. Vse je v naravnem napredku.
Samo iluzija je, da razpada. Dejansko, ne more. Ne more.
Zdaj, v vaši DNA je nekaj, imenovano Atlantida, ki pravi: »Oh, Tobias, ampak lahko. Ohhhh, lahko!« (smeh) »Videl sem ga, čutil sem ga in tisti plameni so bili res vroči.« (smeh) »Torej, Tobias, ne govori mi, da se ne more zgoditi.«
No, pa se za trenutek vrnimo nazaj k Atlantidi. Dajmo si pogledati, kaj se je dogajalo. Bila je evolucija in tudi prehod. Bil je čas resničnega odkrivanja Sebe in bistva duha, boga. Prvič, ta iluzija o bogu, ki je zunaj, je morala biti in sčasoma… sčasoma bi nekaj ljudi zečelo razumeti, da je bil bog znotraj.
Toda, na nek način, tedaj v Atlantidi, kot nekako naivni, kot smo vsi bili, kot otroci duha, kot smo vsi bili, ki se igrajo veliko igro, kot smo jo igrali, smo rekli: »Dajmo, da eksplodira.« Niste kot otroci tega naredili? Niste vzeli svojih malih tovornjakov in igrač in jih razdejali? To je bila velika zabava! To je bilo krasno! Bum – uničiti! In, kaj se je zgodilo? No, tedaj ste dobili večjo in boljšo igračo. Dobili ste imenitnejšo igro, da se jo igrate.
Atlantida ni bila napaka. Ni bila jeza boga, Atlantida ni bila napaka človeštva. In, mimogrede, Atlantida ni bila model popolne družbe. Imela je veliko krasnih stvari, vendar ni bila popolna družba. Učili smo se. Doživljali smo. Želeli smo, da prav tako izkusimo, kako je, če imaš velik kaos in močno destrukcijo. Vendar ni bilo pomembno. Ni bilo dolgo, ko ste se vrnili za naslednje življenje, bodisi nad Zemljo, ali pod njo. Ni bilo pomembno. Še vedno ste bili tukaj.
Mi, vsi mi, vključno z menoj, živimo v najboljših časih in živimo v najslabših časih. Živimo v najbolj presenetljivih časih… najbolj presenetljivih časih, kadarkoli. Razumite, da ste tukaj samo zato, ker ste lahko, samo zato, ker želite biti, samo zato, ker je absolutno zabavno. Ne jemljite tako resno. Ne jemljite bremen sveta na svoja ramena. Ko zapadete v strah, ga občutite. Povsem občutite strah. Ne skušajte zbežati od svojega strahu – je že pred vami. Srečal vas bo na poti, še preden sploh pridete tja!
Občutite strah, toda potem resnično začutite vanj, globoko vanj, kajti strah je zelo zanimiva energija in zavest. Ko ga gledate samo s strani strahu in teme, vas bo ohromil. Pripeljal vas bo do globin groze, ali iluzije pekla. Toda sprehodite se naravnost skozenj. Niti se ne trudite s hojo okoli njega, hodite naravnost skozenj. Poglejte, kaj je na drugi strani. Poglejte si biser, ki vas tam čaka.
Naredimo vsi skupaj globok vdih.
(pavza)
Nova Energija
Vse imate pred seboj, vse je na vaši mizi in sploh ničesar nimate. Imate vse, kar prihaja od vas, od, kot bi jo imenovali, prihodnosti, toda v resnici prihaja iz najboljšega, kar ste. Niti je ne želim imenovati prihodnost, ker ne želim, da jo povezujete s časom. Prihaja iz dela vaše zavesti, ki ga še niste izkusili, ki je že tu. To je na vaši mizi.
Ničesar ni na vaši mizi, kajti, kar oči vidijo in čuti zaznavajo, želijo, da je nekaj kot staro, od starega – samo bolj ostra rezila, samo boljša orodja, morda slastnejša hrana – toda tega ni tam, kajti v tem času spreminjanja zavesti na mizo ne prinašate ničesar starega. Ničesar. Kajti, kar je bilo staro, ni delovalo.
Skupini Šaumber, ki je potovala po Egiptu, šla do svetih krajev, smo povedali, da egipčani, ta čudovita bitja, nimajo odgovorov. Nimajo neke skrivne kode, zakopane globoko v njihove hieroglife, ki razloži, kaj se bo zgodilo. Ne vedo. Le na vas so čakali, da pridete po poti, da lahko predajo vam, da so lahko svobodni, da gredo svojo pot. Vas so čakali, toda ne vedo.
Ko je bila tam Šaumbra, je vprašala, je rekla: »Vi, veliki iz starodavne preteklosti, kakšne skrivnosti imate? Kakšne skrivnosti boste razkrili?« In velikani iz preteklosti, tisti, ki so bili bogovi in faraoni in domnevno božanski, so za trenutek preudarjali in rekli: »Ne vemo!« (smeh) »Niti sanja se nam ne. Lepo se imejte. Predajamo vam. Na svoji poti bomo.«
Torej … torej drage Šaumbre, še ena zanimiva stvar o časih, v katerih pravkar živite. Pravimo, da dualnost prihaja skupaj. Je v svojem stanju zaključka. Pravzaprav je že zaključena, toda zdaj gre le skozi gibanja, da pride tja. Na stvari gledate tako linearno, mislite, da morate ves čas delati korak pred seboj, da pridete do svojega cilja. Absolutno ne. Vidite, na svojem cilju ste že in zdaj samo delate korake nazaj, da ga doživite in naprej, da ga ponovno doživite. Ničesar ne skušate razrešiti, je že razrešeno. Ali ga lahko, prosim, zdaj samo doživljate in se nehate naprezati zanj?
Še ena zanimiva stvar se pravkar dogaja. Ta dualnost prihaja skupaj. Samo sebe zaključuje v najbolj osupljivem procesu. To je proces ognja in predrugačenja – pravkar velikanski ogenj – in besedo ‘ogenj’ uporabljam simbolično. Ogromna pretvorba je, pravkar se dogaja alkemija. Toda osupljiva stvar v tej alkemiji je, da ne prihaja skupaj le dualnost. Ne čutite le preteklosti in prihodosti v tem Sedanjem trenutku, zelo večdimenzionalno je. Čutite elemente, ki niso le pred in za vami, pač pa stvari, ki so bile ob straneh in spodaj in zgoraj.
Lahko je zelo, zelo zmedeno – in tukaj moram uporabiti človeško terminologijo, da vam pomagam razumeti – na tej točki ni le naprej in nazaj. Vstopa od vsepovsod, iz vrste realnosti, ali, naj rečem, iluzije, ki si je niti zamisliti ne morete, ker je niti ni bilo na vašem radarskem zaslonu. Niti je ni bilo na vaši vrsti energijskega območja.
Del nje je ta stvar, imenovana Nova Energija. Vstopa iz prostorov, ki jih še niste raziskali. Tukaj gremo v nekaj zelo zanimive duhovne fizike, toda Nova Energija ni edninska. Je zelo mnogokratna, večdimenzionalna. Torej rečete: »Ja, želim košček Nove Energije. Ja, to bom prinesel v svojo dualistično realnost, torej bom odgriznil košček tega.«  Ko odgriznete košček nje od tu čez in ga prinesete v Sedanji trenutek, pravzaprav prihaja od tu nazaj in tu čez in tam čez in tu not, ven v Sedaj – in vas lahko zelo, zelo zmede, če ste še vedno v svojem človeškem umu. Lahko postane zelo zmedeno, če imate pričakovanja o tem, kako naj bi izgledalo in kako naj bi se čutilo.
To torej privede do točke, ko greste v vrsto prežetosti. Intuitivno veste, da stari načini zaznave ne delujejo več, torej se razpočite, ali raztreščite v vrsto podzavestne, vendar nekako zavestne izbire. Razpustite se. Raztreščite iluzijo sebe, da lahko zdaj uživate izkušnjo brez starih prevlek. Izgubite vse, da lahko vse vidite. Jaz-u dovolite, da se poruši, da razkrije svoje iluzije, zmote in svoje stare načine, da lahko zaznate in izkusite večdimenzionalno.
Oh, in je grozljivo. Strašljivo je. Za en majhen del vas je utrudljivo – vendar za del, ki kaže, da dobiva vso pozornost, za del, ki kaže, da je škripajoče kolo, za del, ki kaže, da največ kriči in se pritožuje – za mali človeški jaz, za del, ki je žrtev, prestrašeni mali jaz, ki ne verjame vase, jaz, ki se igra igrice in obožuje igro. Torej ta jaz kriči in se pritožuje: »Kaj hudiča se dogaja? Zakaj te ni tukaj? Vse, kar nam vi, angeli, poveste, je kup sranja.« Saj je. Je. (smeh) Ni pomembno. Ni pomembno, kajti sami boste ugotovili.
Lahko vam damo nekaj vodenja in nekaj ublažitve po poti. Lahko se pogosto vrnemo in vam povemo, da ni pomembno. Lahko vam s širšega pogleda povemo, kaj se dogaja. Lahko delimo z vami, da je čas, da resnično spustite to iluzijo.
Nekje ste naredili izbiro. Nekje globoko v sebi ste izbrali. Morda ni bil mali človeški jaz, mali kričač, mali tiran, kakor mu radi rečemo v moji koči (Tobiasovo smehljanje), mali tiranski jaz. Toda tam je bil sveti del tebe, ki je rekel: »Dajmo spustiti to iluzijo, spustimo edninskost, ali dualnost. Dajmo spustiti staro, da bomo lahko povsem izskusili nekaj dosti večjega – samo zato. Samo zato. Ne, da rešimo svet. Ne, da rešimo naše angelske družine – same bodo čisto v redu naredile – pač pa samo zato. Nič ni boljšega kot samo zato.«
Vprašanje prejšnjega meseca
Prejšnji mesec je Kuthumi prišel s svojo sijajnostjo – oh, dragi Kuthumi – in naletel na čas vprašanj in odgovorov. In tam se je pojavilo zelo odkritosrčno, resnično in pristno vprašanje. Vprašanje, ki je prineslo za vse vas toliko energije in takšen val realizma in travme, vendar pa je pravzaprav vrglo iz tira Cauldreja in verjetno Kuthumija. Pri nekaterih od vas je povzročil smeh, kjer si ga morda ni zaslužilo, toda ni pomembno. Nekateri ste postali zelo zmedeni in ven iz telesa. Vprašanja sploh slišali niste – vsak čas ga bomo ponovili – toda niste ga slišali, ker je bil dosti preveč jedek in resničen. Ni pomembno, ponovno ga bomo prebrali. Nekatere od vas je močno ujezil.
Veste, včasih vas povsem radi vidimo jezne. Saint-Germain provocira vašo jezo, ker postanete samozadovoljni. Včasih postanete tako samozadovoljni in rad pride in zbada in vas dreza in vas pripravi do tega, da ste tako jezni nanj. In veste kaj se potem zgodi? Kasneje se vsi, vključno z vami, vsi se dobro nasmejimo in rečemo: »Veš kaj? Ni pomembno. Bila je izkušnja.«
Vendar sem želel… Cauldre me je prosil, da ponovno naslovim to vprašanje. Slišali ste ga torej prešnji mesec – večina vas. Slišali ga boste zdaj, toda v enem kratkem mesecu – v enem kratkem mesecu odkar je bilo to vprašano – želim, da slišite razliko, tako v vprašanju in občutku za njim in želim, da zaznate svojo modrost, svojo popolno modrost v odgovoru. Kajti, vidite, že veste. Že veste. Da, ni pomembno. Že veste.
Vendar tudi veste, kaj ta oseba – ker piše v imenu tolikih od vas – veste že, skozi kaj gre. Poznate že obup, v katerem je. Veste že, da je v svoji zimi obupa, da ne more videti pomladi upanja. Veste, da pred njo ni nič. Veste, da ne gre naravnost v vstajenje, pač pa doživlja, kako je biti za vedno izgubljen. Poznate ta občutek. Poznate absolutni konflikt. Torej, preberi ponovno vprašanje.
LINDA: Dragi Tobias, kako si drzneš reči, da se samo igramo igrice, kot, da nimaš nič s temi igrami, ki se jih igramo? Prejšnji mesec si rekel: ‘V vas je nekaj, ki jo izbira in pobira in dela iz nje realnost.’ Velikokrat si nam rekel, da je vse, kar moramo narediti, da v Sedanjem trenutku naredimo jasno, zavestno izbiro in bomo ustvarili svojo realnost. To je igra.
Izbrali smo, da spustimo naša stara prepričanja, ki nam nič več ne služijo. Kaj je torej ‘nekaj’, ki je znotraj nas? Ker se zdi, da nad tem nimamo kontrole in ima nekako moč, da ustvarja našo realnost brez naše privolitve, ji bom rekla naš dušni jaz. Igra je, da izbiramo, da prisvojimo novo prepričanje, da izbiramo, svojo realnost, vendar je naš dušni jaz tisti, ki naredi uradno izbiro in tako ustvari našo  realnost. Naš dušni jaz očitno izbira, da ustvarja iz naših starih prepričanj, ki jih moramo spustiti.
Saint-Germain je rekel, da je to, da dokončamo naš proces vstajenja in gremo k našemu Tretjemu krogu, le izbira. To izbiro sem naredila že pred letom dni in zdaj lahko vidim, zakaj resnično nisem kreator svoje realnosti. Ja, utrujena sem od te igre in si želim, da bi se lahko vrnila osem let nazaj in pozabila vse, kar si nam povedal. Kakorkoli, spustila bom ta nova prepričanja in dovolila svoji realnosti, da je, karkoli je. Če obstaja Tretji krog, ni nobene izbire, da se pride tja. To razloži, zakaj smo bili zataknjeni v tem procesu vstajenja preko 2000 let. Ustvarjamo svojo realnost, toda za zavestni del nas, prihaja iz nečesa znotraj in MI nimamo nobene izbire. Tobias, ali res ne razumeš naše frustracije?
TOBIAS: Vsekakor. In, veste, ni pomembno. Resnično ni. Mislim, absolutno ni.
Zdaj, z vsem dolžnim spoštovanjem in veliko ljubeznijo – oh, kadarkoli to rečem, veste, da nekaj prihaja – tu je igra, absolutna igra in čudovita igra je in ni pomembno. Toda igra je: »Ločil bom sebe od svoje duše. Svojo dušo bom postavil nekam proč in ji dovolil, da ima – kot bi rekli – moč. Dovolil ji bom, da je ustvarjalka in igral se bom igro, da sem mali človek. Naredil bom zahteve boga, Tobiasa, Saint-Germaina in moje duše, vendar se bom igral igro, da nihče ne posluša. Igral se bom igro, da sem marioneta na koncu vrvice, ki jo upravlja marionetar.«
In to je sijajna igra. Pravzaprav je čudovita igra, ker vam omogoča, da vidite, kako je čutiti, da nimate nobene izbire, da niste suvereno bitje, da nimate oblasti nad svojimi kreacijami. Precej podobno kot Saint-Germainova, moja, ali Kuthumijeva zgodba, vsi zataknjeni s svojih različnih vrstah zaporov. Kako čudovita igra je to bila, da si dovoliš postati ujet, da se pretvarjaš, da nimaš nobene besede pri svoji realnosti, da obrneš to realnost, to zavest čez druge ljudi, vlade, bogove in kdo ve, kaj še vse. Vsi smo se igrali igro.
Vemo, kako je bilo biti ujet, dokler nismo nekega dne rekli: »Ni pomembno.« Dokler ni Saint-Germain nekega dne rekel: »Čakajte malo. V tem kristalu sem bil 100 000 let – nekako trapasto. Malo počasno, pravzaprav.« Saint-Germain je pravzaprav peljal ta mali avtobus* (izraz ‘short bus’ se uporablja za prevoz hendikepiranih otrok, op.p.) do vstajenja. Toda, dragi naši, po tem, ko se je skušal prebiti ven in po tem, ko se je skušal prijeziti ven, se mu je kočno posvetilo in kočno je rekel: »Ni pomembno. Spravil sem se sem not, spravim se ven.« Nehal je igrati igro ločenosti med človeškim jazom in njegovim dušnim jazom. In zdajle vas vse opogumljam, da se nehate igrati igro, da ste dobili to dušo, ki je proč nekje drugje, ki ima vse odgovore. Vi ste tisti.
Ali veste, kakšna je definicija božanskosti? Ti, v Sedanjem trenutku doživljaš svoje stvaritve. To ni ta veličasten angel, ki obstaja nekje daleč stran, razen, če ste ga postavili tja. To ni to zapleteno stanje popolnosti, ki obstaja v neki zelo oddaljeni dimenziji, dokler nisi vreden, da ga prejmeš. Razen, če ga niste postavili tja.
Pravzaprav, božansko ste v v tem trenutku. Del vas tega noče sprejeti, ker želite, da je božansko veličastno. Ni. Ni. To je iluzija. Vaša božanskost je preprosta. Vaša božanskost je tako elegantno preprosta. Kako bi lahko bila vzvišena? Kako bi bila lahko velika, ali zapletena? Kako je lahko večja od vas?
Vaša božanskost je vaš najbolj enostavno osupljiv del. In je tukaj. Je del vas. Ni le znotraj vas. Ne lebdi okoli vas. To si ti in je tukaj zate, da čutiš in izkušaš, kadarkoli želiš.
Ta, ki je postavil to vprašanje, je šel skozi silno jezo, strašanski občutek, da je žrtev, igrajoč izredno igro »nimam oblasti nad seboj in prekleto, nočem je imeti.« Ta, ki je postavil vprašanje, se igra igro, toda prav tako se jo tudi toliko drugih Šaumber, kajti vem, kako je. Vem, kako se lahko poistovetite s tem vprašanjem, kako imate lahko sočutje do njega, ker ste tudi vi to čutili. Lahko se igraš, dokler želiš, dokler želiš, da je igra.
Opogumljam vas, da naredite tole. Vprašajte se: »Čemu se odrekam, če neham igrat igro? Čemu se moram odreči?«
Tisti, ki se igrajo igro, da so žrtve, da njihova duša in bog obstajata nekje drugje, se odrekate tej stvari, imenovani šibkost – kriviti nekoga drugega, občutiti, da nimaš kontrole – in to je pravzaprav zelo zanimiva stvar za doživeti. Nenadoma, ko se odrečeš tej igri, moraš resnično prevzeti odgovornost za svoje izbire.
Toliki od vas ste v konfliktu s svojo dušo in vaša duša je v konfliktu z vami. Namestili ste to igro. O, zagotovo, duša konec koncev ne more biti omadeževana. Ne more biti uničena ali izkrivljena. Ne more biti onesnažena. Toda lahko se igrate igro, da je lahko.  Lahko se igrate igro, da vam bo obrnila hrbet, ker to želite. Lahko se igrate igro, da je prepad med vam in vašo dušo in vašo božanskostjo tako velik in tako obsežen, da ju ne boste nikoli dosegli. Lahko se igrate to. Lahko se igrate igro, da »sem izbral in se ni izšlo«. No, seveda se ni izšlo, ker nočete, da se izide.
Lahko se igrate igro, ki pravi: »Izstopil bom; odšel bom,« toda, vidite, v resnici nočete oditi. Poglejte si nasprotja, ki ste si jih namestili. Poglejte si izkušnjo, ki ste si jo namestili. Lahko krivite druge, lahko krivite nas, vse dokler ne ugotovite, da ste se sami spravili v to, da ste to vi ustvarili in da to lahko edino vi odkreirate. Jaz, Tobias, nimam ključev. Kuthumi ne ve skrivnega gesla do vaših iluzij. In Saint-Germain ne pozna niti ene skrivnosti, ki vas bo spravila ven in vaše uganke, ven iz vaše iluzije. Samo vi.

In, ko lahko globoko vdihnete, ko lahko rečete: »Oh, nič več ni pomembno. Kar ven se bom spustil. Odkreiral bom, kar sem skreiral,«, tedaj, dragi naši, imate razsvetljenje. Ko lahko rečete: »Ta reč, imenovana božanskost, ta JAZ SEM, Božji Jaz ni neko oddaljeno vzvišeno živeče bitje v neki drugi veliki dimenziji, ko jaz tukaj dol trpim,« ko spoznate, da je božanskost enostavnost – tako preprosta, da je nedoumljiva človeškemu umu, kot jo poznate zdaj; lahko se jo le čuti, lahko se jo le izkuša – takšna preprostost, da se nehate igrati igro zapletenosti. Takšna sijajna jasnost, da jo nehate poskušati pogruntati in jo samo živite.
To so prav zares najboljši časi in prav zares so najslabši časi. In, prav res, ni pomembno.
In tako je.


Prevedla: Mateja Keber, www.shaumbra.si

_________________________________________________________________

Tobias sveta Crimson Council je predstavljen  s pomočjo Geoffrey Hoppea, aka “Cauldre,” v  Golden, Colorado. Tobijevo zgodbo iz Biblije stare zaveze Tobijeva knjiga lahko najdete na www.crimsoncircle.com. Tobijevo gradivo je ponujeno brezplačno od Avgusta 1999, od takrat dalje pravi Tobias se je človeštvo umaknilo potencialnemu uničenju v Novo Energijo.
Crimson Circle je globalna mreža človeških angelov, ki so prvi v tranziciji v Novo Energijo. Tako kot izkušajo veselje in izzive pristopa, pomagajo ostalim ljudem na njihovi poti preko delitve, skrbi in vodenja. Na spletno stran Crimson Circlea pride mesečno preko  100,000 obiskovalcev, da preberejo zadnje Vpoglede in se pogovorijo o svojih izkušnjah.
Crimson Circle se mesečno srečuje v Denverju, Colorado, področju, kjer je bil Tobias prisoten po zadnjih informacijah preko  Geoffrey Hoppea. Tobias izjavlja da on in ostali iz nebesnega Mavričnega koncila so dejansko vpogledi ljudi. Po Tobiasu naj bi brali naše energije, in jih prevajali nazaj nam, tako da jih lahko vidimo od zunaj. Shoud (Vpogled) je del usmerjanja, kjer Tobias stopi na stran in je energija človeštva usmerjena direktno preko Geoffreya hoppea.
Srečanja Crimson Circle so odprta javnosti. Glaven namen Crimson Circlea je služiti kot človeški voditelji in učitelji tistim, ki gredo po poti notranjega duhovnega prebujenja. To ni evangelistična misija. Prej bi rekli, da bo notranja luč vodila ljudi, na vaš prag, da jim lahko ponudite sočutje in skrb. Vedeli boste kaj storiti in boste učili v trenutku, ko edinstven in dragocen človek, ki bo začel potovanje čez »Most Mečev« stopi pred vas.
Če to berete in imate občutek resnice in povezave, ste dejansko Shaumbra. Ste učitelj in človeški voditelj. Dovolite semenu božanskosti, da vzcveti znotraj vas v tem trenutku in za vse čase. Nikoli niste sami, saj vas tu obkroža družina in angeli na razsežnostih okrog vas.
Svobodno distribuirajte ta tekst na nekomercialne način, brez zaračunavanja. Prosim vključite to informacijo, vključno s temi opombami. Vse ostale uporabe mora pisno odobriti Geoffrey Hoppe,, Golden, Colorado. Kontakt na spletni strani:www.crimsoncircle.com © Copyright 2007 Geoffrey Hoppe, Golden, CO 80403.
Prevode lahko od Preskoka v novo Zavest avgusta 2007 spremljate tudi na www.radostbivanja.org

Comments are closed.