13. ZVOČNA OB GIMNAZIJI 6.5.2010



UDELEŽENKA  PIŠE:

Dragi Robi,

nocoj je bilo enkratno. Že sam vstop v prostor je bil drugačen, bolj mil, nežen in zlasti poln TIšine. Ne vem , kaj je propomoglo k temu. Zvočna kulisa zvokov iz narave, nova poslikava gongov, drugačen dan  ali morda samo moja drugačna naravnanost.
tvoje začetne besede so bile tople, ne gelde na to, kaj si povedal. pravilno, da si jasno in brez obotavljaanja povedal nekaj besed o energiji denarja, dajanja in sprejemanja. Če sem imela druge krati, kadar se je govorilo o denarju, občutek neodločenosti, celo da ti je bilo malo nerodno – je tokrat vsa ta zadrega odpadla. Sporočilo je bilo posredovano jasno, razločno in zelo prizemljeno. Verjamem, da se je dotaknilo prav vsakega udeleženca. Kar dobim na zvočni, je NEPRECENLJIVO.

Nocojšnje igranje je bilo zame močno drugačno od dosedanjega. Bilo je manj glasno (razen enega dela), z veliko mero nežnosti. Seveda, saj se je dotikalo najbolj intimnega prostora vsakega izmed nas – nas same. Mene je lahkotno odneslo v moj Dom, moj sveti prostorček, kjer se lahko brez zadrege pogledam v obraz. In Doma ima vsakdo od nas marsikaj pospraviti: od gostov, ki jih je nevede ali nehote spustil k sebi,  do gostov, ki so si sami uspeli odšrniti vrata in vanj kukati – in končno tistih, ki si jh želi imeti oseba ob sebi. Zame je Dom tisti kraj, kjer se občutim samo sebe. Pravzaprav ne želim, da kdo vstopa v ta zame sveti kraj – razen Luči.

Hvala, hvala za mehkobo, toplino, da sem lahko objela v svojem domu tisto osebo, ki je vedno z mano –  Sebe. Odločila sem se, da se bom pogosteje obiskovala in objela sebe.

Topel objem tudi tebi


JAZ KOMENTIRAM:


Ja, z milino, nežnostjo in mirom se je moj dan že začel, čeprav me je spremenljivo vreme malo skrbelo, zato sem Odrejal za primerne vremenske razmere usaj med vnašanjem in iznašanjem opreme in že ko sem se peljal proti dvorani sem z radostjo opazoval, kako se je nebo odprlo in spuščalo skozi sončne žarke točno na dvorano. To je zame bil še zadnji znak, da bo ta Zvočna nekaj posebnega in točno tako je tudi bilo. Že ko sem zvedel, da pred nami ni bilo tistih kot ponavadi, je v meni preplavil mir, ker sem vedel, da bomo meli čas postavit vso opremo v miru. Ko pa smo začeli je tudi zunaj začelo padat, bliskat in grmet – nebo se je ljubilo z zemljo. Na koncu pa, ko smo mi končali je tudi narava, tko da smo usi lahko odšli domov v miru.

Kar se pa govora o prispevkih tiče sem že precej časa premišljeval ali govorit o tem pred Zvočno ali ne, ker ljudje neradi poslušajo tega, ampak potem sem se skoraj da zadnji moment odločil, da bom, ker tega ne radi poslušajo le tisti ki ne cenijo mojega dela ali pa tisti ki se ne zavedajo ali pa ki ne vedo koliko truda in tudi denarja je potrebno za organizirat tako ¨stvar¨. In ni mi žal, čeprav efekta ni bilo, mogoče bo drugič.


**********************************************************


UDELEŽENKA  PIŠE:

Ojla,

še enkrat bi se ti rada zahvalila za včerajšnjo zvočno in nimam  besed s katerimi bi jo lahko opisala. Rečem pa lahko le, da hitro in domiselno (tudi igrivo) napreduješ v svojem poslanstvu in širiš luč, ljubezen in radost in seveda mir, mir in mir. Odkar sem se srečala s teboj, dragi Robi in s tem seveda z naukom JAZ SEM in gongi, je moja barčica življenja iz razburkanega morja polna čeri zaplula v mirnejše vode. Resda včasih še zadenem ob kakšno oviro, a je soočenje s tem povsem nekaj drugega kot včasih. Vesela sem, da sem spoznala tebe in tvoje poslanstvo, saj sem s tem ponovno uspostavila stik s samo sabo in prebudila brezmejno ljubezen do sebe.

Kot si rekel sinoči, te stvari nimajo cene, zato ti lahko rečem le, iz srca ti hvala in rada te imam.


Robi bodi to kar si, bodi svoj.


JAZ  KOMENTIRAM:


Hvala ti za te pohvale, res mi veliko pomenijo, ker vidim, da si razumela bistvo, da si: ponovno uspostavila stik s samo sabo in prebudila brezmejno ljubezen do sebe.

**********************************************************

UDELEŽENKA  PIŠE:

Sem popolna novinka na tem področju. Vendar že kar nekaj časa moja duša in telo kličeta po spremembah. Glede na razburkano življenje, ki ga imam za seboj, se je v glavi pač začel oglašat glas, ki je oznanjal, da se je treba osvobodit starega in vnest nekaj novega. Res nisem vedela, kako naj se lotim tega velikega zalogaja in sploh s čim naj pravzaprav začnem. A misel je bila močna. Moram. In sem vztrajala. In glej, nekega dne sem po el. pošti dobila povabilo na vašo zvočno kopel. Sploh nisem vedela, kaj to je. Nekako sem začutila, da je to tisto pravo zame. In res. Boljše terapije si ne bi mogla izbrati.

Prvič sem bila z vami na 13. zvočni kopeli. Ni bila samo nekaj posebnega. Bila je nekaj, kar si bom zapomnila za vse večne čase. Božansko. Kar čutila sem, kako nepotrebne stvari letijo iz mene. Joj, koliko balasta lahko človek nosi v sebi. Pot bo dolga, vem, vendar to je bil zame prvi korak k sebi.

Včeraj sem doživela drugo zvočno kopel. Glede na to, kar se je zgodilo, smo navzoči imeli priložnost zvedeti več. Učimo se tako celo življenje.

To je le nekaj besed. Mislim pa, da bo ta vrsta terapije postala stalnica v mojem življenju.

Želela bi tudi, da mi pošljete koledar dogodkov, ki se bodo odvijali v bodoče.

Želim vam vse dobro in sonca vsepovsod


JAZ  KOMENTIRAM:


Kaj naj rečem takemu darilu…..? Druga polovica tega stavka mi je zelo ušeč: Pot bo dolga, vem, vendar to je bil zame prvi korak k sebi. Prva polovica stavka, ki govori o dolžini poti, pa je odvisna od nas samih, ker dejansko, nam, za najdit sebe, niti vrat ni treba odpret.

Hvala, Namaste R


**********************************************************