- GONG KOPEL – GIMNAZIJA NG – 11.10.12


Živio!


Bi začela kar s tole iskrico … Srce je tkanina, ki se najlaže razpara, a tudi najlažje( včasih pa tako težko) zakrpa.

Ko sem prebrala to misel, moram priznat, da sem se kar nekam zamislila … Srce, ki tako veselo utripa, kadar se ti zgodi kaj lepega, oz. tako tiho ždi tam v tebi, ko pridejo temni dnevi. In kadar pridejo taki temni trenutki, prikorakajo nenapovedano, hitro, največkrat kot strela z jasnega. Da ti kar sapo jemlje. In moč. Skušajo te oropat vsakega svetlega trenutka. Saj tudi te. Kar naselijo se v tebi, začnejo vladat in ukazovat … dokler … dokler jim seveda pustiš in jih hraniš s svojimi mislimi. Pa kljub temu, da je boleče, je tudi zelo pomembno posvetit pozornost temu, kar se dogaja v naših najbolj notranjih jazih, da dokler ni nevidno in neraziskano tako očitno, kot je vidno. V bistvu gre za osvoboditev svojih lastnih misli.

Mislim, da ni nič narobe z jezo, strahom, žalostjo ali hrepenenjem. Zgodijo se, ker se pač morajo zgoditi. Saj je tudi prav, da se razjezim. Zakaj pa ne? A le toliko, da me ne opustoši, da mi ne pokrade vse energije. In isto velja za vsako naše čustvo. Seveda te najprej udari, in največkrat ne veš, kako bi z njim. A počasi je pa le dobro, da se ga zaveš, da mu daš pravo mesto v svojem življenju in da ga preprosto sprejmeš. Ker to kar imaš in si, je tvoje življenje.

Pa vendarle vedno le ne gre tako gladko. Veš in čutiš, da si se oddaljil od sredine, še kako dobro veš, da je čas, da mora tisto nekaj, kar ti ne da miru iz tebe. Ampak kako? Bi bilo super, če bi si znala tako ukazat in si rekla: zdaj pa prosim pojdi ven iz mene! In pravljica bi imela srečen konec. Pa ni tako! Vsake toliko me kaj ujame, da mi zastane korak. Ravno toliko, da vem, da ni lahkoten …

In zato tako rada hodim na Zvočne kopeli. Vse tisto, kar si sama omejim z mislimi in me še kako oklepajo, mi zvok pomaga razdreti. Če se le prepustim in preprosto zaupam, da bo brez dvoma dobro opravil svojo nalogo.

Zelo dobro jo je namreč zadnjič v telovadnici. In seveda s Teboj v glavni vlogi …

33 krat smo se zavrteli, da so se nam energije razporedile po telesu. Se počasi umirili. In se polegli. Kajti, ko se je oglasil zvok indijanskega bobna, je pa bilo nekaj, kar te ni pustilo ravnodušnega. Mene že ne. Vsa pozornost iz zunanjega sveta, se je postopoma usmerila v mojo notranjost. Ker je bila frekvenca zvoka tako močna in globoka, se mi je zdelo, da sem nekje zunaj v naravi, kjer je vse popolno, vse v ravnovesju. V sredini pač. Občutek bogov.

Zvok gongov mi je vse to še pospešil. V telesu sem začutila kroženje energije, da niti ne rečem, kako me je ogrelo. Vse to me je preplavljalo in zibalo sem in tja. Moje telo je sprejemalo zvoke, ki so se prelivali iz ene melodije v drugo. V nekem trenutku sem v prsih začutila kot nek pok, kot da se mi je nekaj razpršilo. Seveda ni bilo boleče, občutila sem le neko olajšanje. Kot da bi neko breme padlo iz mene. Upam, da se je porušil kakšen nepotreben zid, ki mi je zapiral kdove kakšno pot …

In za konec lahko rečem, da mi vse to pomaga verjeti, da imam strast, razumnost, jasnost, globino in iznajdljivost, da lahko najdem tisto tiho središče tolažbe, miru in moči, ki je potrebno, da ustvarim in ohranim pristno življenje.


Hvala, hvala, hvala Ti


Objem