- Z GONGOM MAMI V SLOVO 9/2011


Z očetom se posloviva od mame, stopiva iz bolniške sobe, se spogledava in se vrneva nazaj. Tako je bilo kar nekajkrat. Ne spominjam se kolikokrat, a zagotovo štirikrat, morda petkrat. Nisva in nisva mogla oditi. Notranji občutek, da se iztekajo minute njenega življenja je bil močnejši od želje, da odideva domov. ‘Adijo, jutri se vidimo,’ je oče prigovarjal mami, a v teh besedah je bilo čutiti le željo, da bi bilo tako. Oba sva vedela, da se to žal ne bo zgodilo. Stala sva ob njeni postelji, jo v mislih bodrila naj se ne da, a njena pot živjenja se odvija mimo najinih misli in želja. Niso pomagale solze, ne žalost. Njena Duša se je odločila izkušati težko bolezen, njena Duša si je izbrala dve leti duševnih, čustvenih in fizičnih bolečin in njena Duša si je izbrala zapustiti fizično telo v trenutku, ko sva z očetom stala ob bolniški postelji in nemočno opazovala, kako hitro se je vse skupaj odvijalo.

Čeprav tisti dan že nekajkrat, si še enkrat postavim axis mundi, os sveta, ki predstavlja povezavo zemeljske in kozmične energije. Svojo pozornost zavestno usmerim v podplate in začutim pretok energije od središča Zemlje. Nato svojo pozornost usmerim navzgor, v nebo in začutim kozmično energijo. Stik obeh daje občutek osrediščenosti, ter povezanost z Zemljo in odprtost proti nebu. ‘Naj se vse zgodi in dogaja v Mamino najvišje dobro’ je bil stavek, ki je v nekaj trenutkih neštetokrat odprl moje srce. Bilo mi je neznansko vroče, energija pa je kar vrela iz mojih rok. Energijska podpora in mirni živci, to je bilo vse, kar sem ji v teh zame nepopisno težkih, zanjo pa odrešujočih trenutkih lahko dala.

Ko utripa ni bilo več zaznati sva vedela, da je konec. Šok. Poklicala sem brata, naj pride, da se vsi trije, njeni najdražji družno poslovimo od nje. Solze so tekle, bolečina je preplavljala dušo a vedela sem, da ta bolečina na nek način pomeni tudi odrešitev za vse nas. Ob dejstvu seveda, da sprejemam življenje takšno kot je in, da v dani situaciji pomagam po svojih najboljših močeh, ter si pri tem ne očitam zakaj nisem morda pomagala bolj, na drugačen način ipd.


Ponoči nisem spala. Vrteli so se mi vse mogoči spomini in misli. Čutiti je bilo praznino, čutiti kako se je pretrgal vezni člen med menoj in mamino mamo. V predelu druge čakre, kjer so shranjena  čustva, vsi spomini, sem čutila močne bolečine in občutek, kot da se čustva trgajo ven, odpadajo. Bolečini v tem predelu je nekajkrat sledilo močno olajšanje. Naenkrat sredi noči prične po sobi pokati, poki pa so bili različni in v njih je bilo prepoznati prikupno melodijo. Mama. Vedela sem, da je bilo to njeno slovo od mene. Pomirila sem se in zaspala.


Naslednji dan je bilo jasno, da je potrebno o tem, da se je zključila mamina pot tu na Zemlji, obvestiti sorodnike, prijatelje in znance ter pripraviti vse, kar je potrebno za naše zadnje slovo od nje. Uredili smo vse formalnosti na pokopališču, ob tem pa mi je oče rekel naj jaz poskrbim za pevce, glasbo… V trenutku, ko je oče izrazil to željo mi je skozi um šinila misel… gong… petje… trobenta… V slikah se mi je z neverjetno hitrostjo odvrtelo celotno slovo, že v naslednjem trenutku pa mi je bilo jasno koga naj pokličem, na koga naj se obrnem, da se bo vse sestavilo kot sem videla. Časa je bilo manj kot dva dni, a bila sem mirna in vedela sem, da se bo vse uredilo tako, kot se mora in tako, kot je prav. Zavrtela sem nekaj telefonov, poslala nekaj sms sporočil in že se je vse odvijalo kot po maslu.


Robija sem kontaktirala za igranje na gong. Ko se mi je v slikah postavila celota zadnjega slovesa od moje ljubljene mame, sem ga videla igrati ob grobu in tako sem željo tudi izrazila. ‘Igral boš ob grobu takrat, ko bo govoril duhovnik in še malo vmes ter na koncu, da se bo naredilo boljše vzdušje,’ sem mu rekla. Robi se je strinjal, izkazalo se je tudi, da ima ravno tisti dan čas, ko sem ga potrebovala. Tako se je odločil, da bo za dobro vseh nas prisotnih tam povabilo sprejel. Dorekla sva nekaj podrobnosti, enako kot tudi z vsemi ostalimi pevci in inštrumentalisti.


Ker je oče želel, da bo pokop izpeljal katoliški duhovnik, sem se seveda strinjala. Če bi bilo po moje le-tega ne bi bilo, ampak ker smo v vsem enakovredno udeleženi tako oče kot midva z bratom, sem vedela, da moram očetovo željo sprejeti in spoštovati. Odšla sva v cerkev v naši župniji, da urediva formalnosti tudi z njim. Ko sem duhovniku povedala, da bodo na pogrebu tudi pevci, seveda ni imel pripomb in mu je bilo to povsem normalno. Tudi Tišina zaigrana na trobento mu je bila znana, da pa bo prisoten tudi nekdo, ki bo igral na gong… to pa mu nikakor ni šlo v račun.  ‘Hm… nekdo bo igral na gong?’ se je čudil… ‘In ta bo udarjal… baaaam, baaaam, kot… kot v Slovenski filharmoniji…’ je bil povsem skeptičen do prisotnosti Gonga na pogrebu.

‘Ne, neee, neee’, sem mu rekla in mu razložila, da ni zgolj udarjanje tisto, ki izvablja izjemen Zvok iz tega prečudovitega glasbila in ga hkrati skušala navdušiti na tem. Pa se ni dal. Ostal je skeptičen, a samo do trenutka, ko se ga je dotaknil Zvok Gonga…


Na dan zadnjega slovesa od mame, sem bila povsem mirna. Vsi smo bili mirni. Tudi oče, brat, prav tako vsi prisotni. Ne da bi se dogovorili smo se mi vsi trije zgoraj oblekli vijolično, že nekaj let mojo najljubšo barvo in tako si znova potrdili kako zelo smo povezani med seboj in se družno podali na mamino zadnjo pot…

Vse se je hitro odvijalo. Slovo v poslovilni dvorani je bilo ganljivo. Zdelo se mi je kot da so vse skupaj le sanje. ‘Neee, nič ni res, samo sanjam,’ se mi je motalo po glavi. In že naslednji trenutek sem se povsem zavedala, da je vse res, da se vse dogaja nam tukaj in zdaj.

Tudi pot iz poslovilne dvorane proti grobu je bila mirna. Stopali smo počasi in tiho. Bolj ko smo se bližali grobu, več miru je bilo čutiti. Ko smo prispeli do groba, kjer se je razlegala pesem Gonga je bilo čutiti izjemen mir, spokojnost. Čutilo se je, da so se ljudje še bolj umirili. Ni bilo nepotrebne histerije, panike, žalosti, ampak samo mir kot, da bi se izničila prostor in čas, kot da bi se izklopil človeški um… kot, da bi zastala čustva žalosti… in nastopila sta blaženost in spokojnost. Opazila sem, da je duhovnik, ko je stopil do groba ostro pogledal proti Gongu, a ga vse skupaj ni iztirilo. Mirno je govoril kar je imel povedati, prav tako je vmes lepo izzvenelo petje in igra trobente.


En dan preden je mamina Duša zapustila fizično telo, je mama brata vprašala, ali zunaj močno piha, pa ji je brat rekel, da je zunaj prav toplo, saj sije sonce in prav nič ne piha. Ko so ob Zvoku Gonga sredi sončnega popolndeva žaro položili v grob je rahel vetrič pobožal naša lica, nato pa sta se razprostrla še globja spokojnost in mir.


Ko je bilo vsega tega konec je oče rekel: ‘Evo, pa je mama na svojem mestu’. Ja, res je temu tako, saj je bilo čutiti, da je Duša odšla in se ni več zadrževala na Zemlji kot dneve pred tem. Tudi melodično pokanje lesa doma je prenehalo. Zahvaljujoč Robiju je bilo z igro na Gong opravljeno res veliko delo za vse nas, najbrž še večje, kot se tega sploh lahko zavedamo.


Dva dni po pogrebu sem prvič obiskala mamin grob in za tem še nekajkrat do sedaj. Mir in spokojnost sta je še vedno prisotna tam in zdi se, kot da bi nekje v daljavi še vedno odzvanjal Gong.


Moje doživljanje Gonga v tej lahko rečem čustveno najmočnejši situaciji v mojem življenju je izjemno pozitivna. Ohraniti mir v tako čustveni situaciji kot je izguba mame, ki mi je dala življenje, je zame neprecenljiva in iz vsega srca sem hvaležna zanjo.


Seveda me je zanimalo kako so vse skupaj doživeli tudi ostali in kakšen vtis je nanje pustil Gong. Ves obred se je vsem prisotnim brez izjeme zdel dostojen in lep. Velika večina Gonga ni poznala, večina še nikoli videla kaj šele doživela, a prav vsi so se strinjali, da je prinašal globok mir ter da so vibracije Gonga nezanemarljive in zato, ker prinašajo globok mir neprecenljive.


Seveda sem čez nekaj dni kontaktirala duhovnika, da glede doživljanja Gonga povprašam še njena. Sprva v zvezi s tem ni želel podeliti nobenega mnenja, češ, da njegovo mnenje itak ne šteje ter me vprašal zakaj me zanima kako se mu zdi Gong, ali se je morda čudno obnašal. Pa sem mu rekla, da me pač zanima, čisto tako, informativno in da seveda je bilo vse v redu in da, se res ni čudno obnašal. On pa se je le čudil in me nato vprašal: ‘Hm, iz katere indijske, hindujske ali katere druge sekte je ta Gong?’ Pa sem mu rekla, da ni prav iz nobene sekte in, da moja mama zagotovo ni pripadala nobeni izmed njih, ker tudi ona ni poznala Gonga, saj je bila igra na Gong moja in ne njena zamisel. Ni mi verjel. Pa sva malo še pokramljala in po nekaj minutnem pogovoru se mi je le odprl. Rekel je, da on ni ne vem kak glasbenik, da pa je fant, ki je igral na Gong, igral zelo občuteno, nežno in lepo in, da ko je zagledal Gong se mu je najprej pojavilo vprašanje v katero sekto je spadala pokojna gospa, pa je v trenutku šel preko tega in je svoj govor izpeljal mirno in spoštljivo do tega, kar smo si mi izbrali zanjo in za vse nas. Nadaljeval pa je, da je čutil neizmeren mir, da je čutil, da so ljudje bili bolj umirjeni in tihi kot na pogrebih, ki jih je imel do sedaj in da mu je to bilo zelo všeč.


Čez nekaj dni je sledila Zvočna kopel na Kromberku, katere sem se tudi udeležila. Moj namen udeležbe je bil izpustiti sleherno bolečino, občutek žalosti in na čustveni ravni zaključiti s tem dogodkom. Zakaj? Ker želim, da mamina Duša nemoteno potuje svojo začrtano pot in je s svojo žalostjo ne želim vleči na Zemljo, kljub temu, da jo močno pogrešam, saj smo bili ne navezani ampak močno povezani med seboj.


Takoj, ko sem na Zvočno prišla me je vrglo v posebno meditativno stanje. Nekje v polsnu sem se le delno zavedala bolečin v predelu spolne čakre, na trenutke pa je tem bolečinam sledilo močno olajšanje. Čutila sem, kako odhajajo žalost, navezanost na fizično osebo, tudi um, ki je bil na trenutke poln misli, se je praznil le-teh. Bila sem močno utrujena. Najraje bi jutro pričakala kar tam,

a sem se vseeno odločila oditi domov.


Ko sem se vsedla v avto so se mi vlile solze, iz duše pa se je iztrgala močna bolečina, ki se je prej sploh nisem zavedala in sledilo je močno olajšanje. Vse skupaj je trajalo le nekaj trenutkov, za tem pa sem se mirna, pomirjena in hvaležna odpeljala proti domu.


Življenje zelo umirjeno teče dalje. Ko bo izzvenela še močna fizična utrujenost, ki jo še čutim, bo ostal prisoten le mir ter neizmerna hvaležnost za to res močno življensko izkušnjo.