30. RUŠILNA GONG KOPEL – GIMNAZIJA 24.2.2011

UDELEŽENKA PIŠE:


Živio Robert!


Zdaj je že en lep cajt, ko hodim na Tvoje Zvočne kopeli. Na vse, če le utegnem, ker me je enostavno posrkalo vase, al pa bom rekla kar tako – sem padla noter.

In če grem dalje in se še mal vprašam samo sebe Zakaj? Kaj je pravzaprav tisto, kar me tako privlači?

Pa si bom sposodila en odstavek … pol pa grem jaz naprej …

“…večina od nas si zgradi svojo lastno ječo in ko tako prebivamo v njej, se čez čas navadimo na zidove in sprejmemo zmotno prepričanje, da moramo ostati v ječi do konca življenja.

Takoj, ko se nas poloti to prepričanje, opustimo vsako upanje, da bi lahko kdajkoli naredili s svojim življenjem kaj več in da bi se nam sanje lahko uresničile. Postanemo lutke in trpimo kot živi mrtveci. Mogoče je hvalevredno in plemenito žrtvovati svoje življenje za višji cilj, za poslovne uspehe ali za srečo drugega, a če smo sami ob tem nesrečni in nezadovoljni in se tega zavedamo, bi bilo vztrajanje le laž in pretvarjanje ter nič drugega kot zavračanje zaupanja, ki ga ima v nas naš stvarnik,” piše v knjigi Največji čudež na svetu, Og Mandino.


Verjetno se nikoli ne bom sprijaznila z nekim banalnim dejstvom, da neko dogajanje v mojem življenju zaključim Tako je, ko nekje globoko v sebi čutim, da bi lahko bilo drugače. Pa ne samo da bi lahko bilo, pač pa da enostavno je možno drugače. Kar pomeni, da se ne predaš, in da slediš svojim sanjam. Da verjameš, da se ti bodo uresničile. In da ni v ozadju nobenega strahu ali pa dvoma, da si naredil prav, ko se odločiš za nov korak. In greš po poti, ko veš, da veš, da je prava.

Nekaj časa nazaj nisem bila sposobna tako razmišljat, ker je bila moja misel usmerjena navzven. Pa sem vseskozi čutila, da ni to to. Nisem si znala pomagat, kako prit do sebe. Vseskozi sem vedela, da nekaj je, da obstaja tudi zame kaj, kar mi bo odprlo vrata do mojega srca.

In ja, vsi tisti zvoki, ki se sproščajo in vibrirajo na Zvočnih, so si utrli pot do moje duše. In veš zakaj? Zato, ker se ne vsiljujejo. Ker samo enostavno so in so se me dotaknili toliko kolikor sem sama želela. Ne več, ne manj. Seveda so se potem dogajale spremembe in se še vedno. Vendar sem tako dobila moč, da sem marsikaj spremenila, ker sem začutila in verjela, da zmorem in da je zame tako najbolj prav. Stvari, ki sem jih prej le vedela, se jih zdaj zavedam. To je tista magična hoja po poti do sebe, spoznanje Jaz Sem. Ki pa še traja in bo trajala do konca mojega življenja.

No, pa imam en del odgovora na moj Zakaj.

V bistvu sem ti želela povedat, kako sem doživela zadnjo Zvočno v telovadnici, pa me je mal zaneslo. Bom pa zdaj …

Vsako doživim na svoj način. Eno bolj intenzivno, eno manj. Se mi zdi, da sem se pri tej v celoti prepustila. Že sam vstop v dvorano, je bil kot da bi prestopila neko mejo, kot da bi prišla v neko drugo dimenzijo. Takoj sem začutila neko močno koncentracijo energije, nek blažen mir. Nobene potrebe nisem imela po ne vem kakšnem razpravljanju, sama sebi sem si bila dovolj. V meni je nekaj zažarelo in mi svetilo.

In potem dihanje. Pri vsakem vdihu sem si predstavljala, da vdihujem sonce in svetlobo in da izdihujem temo  iz svojega telesa. Kar čutila sem, kako moje telo preplavlja nova energija. Kot da bi se obnovila. Po telesu so mi valovali mravljinci, stresalo me je in občutila sem neverjeten hlad po celem telesu. Vendar se nisem slabo počutila, le nek nov občutek me je zaobjel. Mogoče sem se pa tako prepustila, da se je moje telo napolnilo z  novo močjo, ki vzdržuje moje življenje.

Zvoki gongov in seveda vseh ostalih glasbil so le še potrdili, da sem naredila nekaj koristnega zase, kajti po nekaj minutah so vibracije sprožile v meni spet neko energijo, ki je moje telo povsem ogrelo. Vendar je bila ta toplota drugačna. Ogrela sem se telesno (še posebno roke), a kar je najbolj pomembno, ogrela sem se navznoter. Najbolj sem energijo čutila v prsnem košu. Uspelo mi je, da sem sprostila najpomembnejši organ v mojem telesu – srce. Kako naj ti opišem ta občutek? Kot nežno valovanje, svetlobo, prijetno toploto, neko polnost same sebe. Pravzaprav sem ogovorila moje srce, zgodil se mi je notranji smehljaj …

Tisti moj začetni Zakaj tako dobi drugi del odgovora.

In kot vedno, je tudi ta Zvočna prehitro minila. A so res vsi tisti zvoki tako skrivnostni, da te enostavno odpelje nekam čez, nekam onstran …?

In boben? Zakaj tako malo ….?

En lep srčen pozdrav


JAZ ODGOVARJAM:

Lahko rečem le to: to je to!!!  :)

Kar se pa tiče bobna, drugič bo bolše  :)

Namaste, Robi

∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞∞