21. PRVA MEHKA ZVOČNA KOPEL – GIMNAZIJA 18.11.2010

UDELEŽENKA PIŠE:

Živio!


Par dni nazaj sem prebrala tole lepo zgodbico, pa jo želim posredovati tudi Tebi:


Rabin Harold Kushner je opazoval otroka, ki sta ob vodi zidala gradove iz peska. Ko sta ravno končala umetelen grad, za katerega sta potrebovala veliko časa in potrpljenja, je prišel val in ga zravnal s tlemi. Rabin je pričakoval solze in jezo. Otroka pa sta se usedla, se prijela za roke in se smejala. Kmalu sta začela graditi nov grad.

Rabin je dejal: ”Spoznal sem, da sta me naučila pomembne lekcije. Vse stvari v našem življenju, ki jih ustvarjamo s toliko časa in energije, so zgrajene v pesku. Trajni so samo naši odnosi z ljudmi. Prej ali slej bo prišel val in odnesel tisto, kar smo zgradili s toliko truda. Ko se bo to zgodilo, se bo lahko smejal samo tisti, ki se bo imel s kom držati za roke.


S to mislijo bi se rada navezala na dogodek, ki sem ga doživela – na Mehko Zvočno kopel, kot si jo poimenoval.

Misli mi kar skačejo sem in tja, ko želim napisat, kako sem jo občutila. Vsekakor drugače, kot sem vse doslej.

Prvi del igranja na gonge, je bil res kot prava kopel. Ko se od vsakodnevnih skrbi, včasih prav ohromljen, vsaj za tisti čas ”potopiš” v zvoke, ki te počasi in nežno sproščajo. In odnašajo proč vse, kar ne rabiš. Ostaneš samo ti …

Ker Si nas stalno vzpodbujal, da smo sodelovali s teboj in nenazadnje med seboj, je imelo že samo odrejanje pri meni velik učinek. Ko smo sedeli v krogu in je mogoče zraven tebe sedel nekdo, ki ga nisi poznal, se je med nami vzpostavila neka energija, nepretrganost, ki je krožila in krožila. Nežni zvoki gongov, ki so nas vseskozi spremljali, so nas le še bolj povezali. Za trenutek sem pozabila na vse. In svoje življenje prepustila božanskemu. Brez misli in brez načrtov. Nisem silila v prihodnost. Uspelo mi je, da sem se prepustila.

Res je včasih težko, vendar je težko samo toliko časa, dokler misliš, da je težko. Le resnično se moraš odločit, da bo drugače in s stalnim zavedanjem, postane lahko enostavno.

Energija se je začela kopičiti v meni. Kako močno sem jo začutila. Telo se mi je začelo močneje ogrevat. Ko pa smo se dali po parih, se je ta energija začela pretakat. Mogoče je mojega ”partnerja” v paru z mano bolel vrat, ali pa roka, mogoče hrbet, a ta magična energija si je pot utrla točno tja, kjer jo je telo potrebovalo. Jaz sama in moje roke so bile le prevodnik, vse ostalo se je zgodilo, tako kot je prav. Še najlepši občutek pri tem pa je, da ko pomagaš nekomu drugemu, pomagaš predvsem samemu sebi. To je energija, ki ne pozna sebičnosti. In ravno tako je krožila, ko sem jaz sprejemala.

Nato smo se polegli. Popolnoma sem se prepustila zvokom gongov. Začutila sem mir – mir v meni. Vso pozornost sem usmerila vase. Pravzaprav nisem nič usmerila, kar zgodila se je, sama od sebe. Vibracije so valovale v meni. Gor in dol, sem in tja. Kot da bi se vozila v pravljični kočiji. In uravnavale, kar je bilo potrebno uravnat.

Mogoče so pa le dobile prehod čez kakšen dolgo zaprt most v mojem življenju …

Hvala

Lep in topel pozdrav