20. ZVOČNA GRAD KROMBERK 10.10.10


UDELEŽENKA PIŠE:

Letos smo doživeli tudi dan z datumom 10.10.2010. Bila je nedelja, sončna, da bolj sončna ne bi mogla biti. Začel se je prvi čarobni portal – odprla so se vrata v zlato dobo – vrata novih začetkov. Tisti dan naj bi se vse naše namere manifestirale tisočkrat hitreje in močneje. Upam, da res, bomo videli.

Če si bil cel dan naravnan pozitivno, si ga lahko krasno zaključil ob zvokih gongov in vseh glasbil, ki si nam jih tisti večer Ti pričaral.

Lune ni bilo. Neverjetna množina zvezd se je zasvetila tako jasno, da se je ob pogledu vanje zdelo, da padajo s hitrostjo praznine. Bolj ko si jih gledal, bolj je nebo tonilo v vedno globljo nočno barvo. Naenkrat je zavladala mirna in čista harmonija. Ko si se povezal z naravo, si se povezal sam s sabo. Zvoki šamanskega bobna, gongov … so le pospešili tvojo namero.

Tisti dan se je mene močno dotaknil zvok bobna. V spodnjem delu telesa sem začutila pritisk, ki je utripal z ritmom bobna. Bolj ko se je stopnjeval, bolj sem ostajala samo jaz. Zunanjega sveta nisem več zaznala. Kot da sem v središču vesolja. Nenadoma so se odprla vrata v moje življenje. Začutila sem neko žalost, oz. nekaj kar mora iz mene. Prav bobnanje je čistilo to bolečino. Počasi se je razblinila, počasi se osvobodim tega čustva … Nenadoma sem začutila, da je življenje v vsaki celici mojega telesa. Nočem, da se neha, naj traja in traja … Vibracije res čistijo bolečino. Polagoma so se zvoki umirjali, do popolne tišine. Kar nekaj časa se rabila, da sem se zavedala prisotnosti drugih, da sem se zavedala, da to niso bile samo sanje.

Pozdrav iz srca

JAZ ODGOVARJAM:

Ja, moram priznat, da tako kot je tokrat Narava z vremenom sodelovala z nami ni še nikoli. Zaradi tega se še pred nobeno Zvočno nisem počutil tako mirnega tekom celega dne. Pred začetkom je moja edina skrb bila, da ne bo vlaga, kot recimo lani v tem času (oktobru) onemogočila igranje s skokicami, ker ko je Gong vlažen je le to nemogoče. In ko sem ob 18 uri začel postavljat stojala ni bilo niti sapice vetra, ki bi bila rešitev v primeru vlage. Ampak situacija se je hitro obrnila ko smo začeli, veter je začel pihat in nas v ritmu spremljal celo Zvočno. Ko pa smo končali je končal tudi veter. In prišel je moment ko na gradu ni bilo več nobenega, le jaz in še Erik, prijatelj iz starih časov, kateri mi je na vso silo hotel pomagat pri demontaži opreme. Je pa kaj kmalu videl, da to ni tako enostavno če nimaš prakse v temu in se odločil da gre domov. In prav v momentu ko je odhajal, ko sem se Jaz namenil, da pospravim listo z maili in se globoko v meni zahvaljeval naravi za sodelovanje je zapihal tako močan sunek vetra, da mi je po amfiteatru razneslo vse papirje ki sem jih imel v roki in na mizici. In v momentu sva se z Erikom začela podit za papirji ki so frleli sem in tja. In zanimivo je to, da nam ni še uspelo pobrat vseh papirjev je veter že prenehal in začel sem se spraševat, kaj je zdaj to bilo…. Takoj potem mi je postalo jasno, da nam je narava hotela povedat, da je bila z nami. In od tistega momenta dalje, je v amfiteatru prevladovala popolna tišina in popoln mir in ko sem končal in zaprl še luči je nastala še popolna tema. Na nebu so se pokazale Zvezde, katerim sem z velikim mirom v sebi namenil pozornost in jih opazoval pbl. 10 min. Upam, da se bomo nekega dne, v bližnji prihodnosti zavedali pomena naših srečanj. Hvala hvala hvala.