17. ZVOČNA GRAD KROMBERK 5.8.2010


Ejla, Robert!


Veš kaj sem danes zjutraj videla v gozdu, ko sem se vračala iz sprehoda? Eno veliko pajčevino. Ki je narahlo migetala v vetru, sonce v ozadju pa je poskrbelo, da se je svetloba lomila. Za trenutek se je zdelo, da po tisti pajkovi mrežici skakajo kristalčki, taki čisto majceni.

Že leta hodim na sprehode. Vendar se šele zadnje čase zavedam, da sem dolga leta samo hodila in s seboj na ramenu vlačila bremena. Taka iz preteklosti. Pa tudi tja v prihodnost so mi skakale misli. In vse lepote trenutka so mi v glavnem zbežale izpred nosa. Ampak zdaj zmeraj manj. Moja preteklost je pač preteklost. Nič ne morem spremenit. Lahko jo samo dobrodušno sprejmem in grem dalje. Pa tudi na prihodnost ne morem vplivat, ker povzroča preveč skrbi in strahov. Ostane mi zdaj, ker edina pot ven je noter.

Zanimivo, kako ta naš um močno deluje, če mu daš krila. Nosi te iz ene skrajnosti v drugo. Kot nihalo. Bolj ko ga poganjaš, večji lok doseže. Ampak le, če mu dovoliš. Če pa ga prezreš, in postaneš navzoč, potem pride do izraza tvoje bitje. Vse tisto, kar imaš v sebi. Samo čutiš ne, kadar je um prehrupen.

In seveda, če se ne upiramo. Ne da v bistvu nič ne naredimo, temveč da naše delovanje postane nenasprotno. Vzhodnjaki se pri učenju borilnih veščin urijo preko te modrosti: ne upiraj se nasprotnikovi sili. Prepusti se ji, da jo boš lahko premagal.

Ojoj, kako bi bila srečna, če bi mi vse to uspevalo v čimvečji meri, pa mi vedno ne. Saj se trudim …

Kadar poslušam zvoke gongov, se v meni sestavljajo koščki mozaika. Vendar le, kadar sem popolnoma prepuščena, kadar ni notranjega odpora, oz. ko sem zares ”nedejavno dejavna”.

Najbolj uživam, ko pride do visokih frekvenc. Kar čutim, kako mi buta kri po žilah, ko v bistvu zaznavam notranjost svojega telesa. Potem vem, da sem nekaj naredila zase.

In magične besede: Jaz sem delajo res čudeže. Bolj kot jih ponavljaš, bolj se zavedaš samega sebe. Nekje sem prebrala, da je to zenovska izjava brezmejne globine.


Fajn se mej